SLOVENIJA IMA TALENT

PRANJE MOŽGANOV!!
SLOVENIJA IMA TALENT!!
Komaj že čakamo primitivno oddajo, kjer so humane zavore odnehale in se samoohranitveni nagon spet pojavlja v svoji bestialni obliki.Seveda to smo dobili iz Amerike, kot big brother-ja in druge čudaške oblike oddaj, kjer imajo ljudje no saj meni se tako zdi in se boste verjetno st...rinjali z mano, nek čuden fetiš,kjer se čudno obnašajo kot da ni vse v redu z njimi, ko seksajo pred kamerami in mu ga ona vleče itd...In potem letimo, domov iz služb in šol gledat to svinjarijo!!!? Nato cel dan razmišljamo o tem in si v mislih vrtimo posnetke vedno znova in znova!!
KAJ SI RES NE ZASLUŽIMO NEČESE BOLJŠEGA?
Pa veste zakaj je tako??

Intelektualno siromašenje se odraža v vse večji funkcionalni nepismenosti, vse več ljudi se na vse več področjih ne znajde več in so povsem odvisni od indoktrinacije
medijev, ki jih usmerjajo centri ekonomske moči.

Medijska slika je večinoma lažna. Ljudem treba dati veliko zabave, veliko alkohola, sexa, potrebo po razmnoževanju, kajti to je linija najmanjšega odpora in ljudje ne vidijo prave stvarnosti, ki je pred nami.

In ta šov SLOVENIJA IMA TALENT je eden izmed vzrokov in načinov intelektualnega osiromašenja.. Zakaj mediji nikoli ne rečejo to knjigo ali pa ono knjigo preberite, da se boste izobrazili na tem ali na onem področju?? Zakaj bi, saj samo 3% slovencev bere knjige, medtem ko jih 97% gleda poneumljene oddaje, da so pozneje lahko še bolj neumni. Nikogar ne obsojam, meni je vseeno, le svoje mnenje sem izrazil, pa čeprav velikokrat na kritični način, ampak mi je tako ljubše, zdaj pa grem brat knjigo.

OH "TA DRUŽBA"

Življenje je lekcija, učna ura, ena od mnogih.
Ne glede na to, kako dezinformirami smo,kako omejeno je naše razumevanje, kako smešna so naša prepričanja in ravnanja, nič ne more spremeniti resnice in reda, ki vladata v vesoljstvu.
V resnici vemo veliko manj, kot smo voljni priznati. In če se ne bomo odločili, da se želimo učiti, se tudi nikdar ne bomo ničesar naučili, zdi se, kot da številni ljudje dvomijo v vse in vsakogar, razen v svojo lastno nevednost.
Zemlja, naš planet, je na samem dnu civilizacijske evolucije in usmerjen proti globalni katastrofi.
Mislimo, da smo civilizirani, toda to prepričanje je samo dokaz naše nevednosti.
Nasilje, zločini in vojne se nikoli ne nehajo. V naši "civilizirani" družbi so morilci,tajkuni, barabe, pedofilski duhovniki, skorumpirani politiki, prevarantski finančniki deležni večje pozornosti kakor znanstvenik, izumitelj, velik umetnik ali pisatelj. Javna občila širijo strah, senzacije in zmedenost.

Zdi se, da je svetovnim voditeljem kar povšeči, da nas ohranjajo zmedene, dezinformirane in prestrašene, kajti z ljudmi v takšnem stanju je lahko manipulirati.
Večina ljudi postane suženj denarja in materializma ter vse življenje samo plačujejo obresti.
V naši civilizaciji ima služenje denarja prednost pred zdravjem, varovanjem okolja ter znanjem.
Naše (kao) civilizirane dejavnosti neizogibno vodijo v popolno uničenje planeta. Zares se učimo po težki poti.
A eden od pogojev učenja je, da ne sledimo voditeljem, kot ovce pastirju, ki sami ne vedo, kaj počnejo in zakaj. Pred našimi očmi je očitno kopica bolečih lekcij.

Vsi imamo svobodno voljo in moramo jo zavestno uporabljati. Svobodna volja je v resnici najdragocenejši dar in je nikoli ne bi smeli podrediti nikomur in ničemur, saj se sicer spremenimo v marionete, ki sledijo drugim marionetam. Z učenjem in svobodno voljo lahko pomagamo drugim. V nasprotnem primeru sledimo vsem drugim kot ovce v tropu, sicer je to najlažje, ker če tvoje življenje obvladuje strah, ti
ni treba ničesar narediti in si pač povprečno prestrašen in dezinformiran, verjameš, kar rečejo mediji in nadrejeni.
In to še zdaleč ni vse, to vidim vsak dan v službi. 90 odstotkov ljudi skrbi samo eno: kako obdržati službo in kako napredovati po hiearhični lestvici, pri tem ne izbirajo sredstev za dosego svojih bolestnih ambicij. Katera so ta sredstva si lahko samo mislimo, še zdaleč ni dovolj če imamo samo bujno domišljijo. Po eni strani jih razumem, saj drugega smisla kot materialnega verjetno ne poznajo, po drugi strani pa se mi smilijo, ubožčki. To so marionete, ki sledijo še bolj banalnim idealom, nekaterim je verjetno ta show jasen kot beli dan, ampak ne upajo nič narediti, ker bi jih drugi imeli za čudake.

Bolje je biti v večini, ker če nisi z nami si proti nam. Poanta je v tem, da treba spremeniti miselnost ljudi, to je pa težko, ker najprej se je treba osvoboditi strahu, ki obvladuje današnjo povprečno miselnost.

Kaj pomeni povprečnost??
Vsaki vikend se ga naliti. Vedno ima nekdo rojstni dan in spet se ga treba naliti.
Knjige niti povohati, mogoče kakšen film, kjer je polno sexa in klanja.
Poslušati takšno glasbo, kot jo poslušajo vsi.
Sedeti za tv-jem in se nažirati z hamburgerjem in piti coca colo.
Vzeti za sveto resnico, kar gospa televizija reče, če reče da se treba cepit takoj bežimo, če reče da je vojna v Iraku zato, ker se tam brani demokracija v Ameriki brezpogojno verjamemo, in na koncu še verjamemo da so talibanski pastirji, ki niti mopeda v življenju videli še niso, z letali porušili WTC.
Ali smo res tako neumni ali je moderno delati se neumnega?? To je res vprašanje!!


Bolestna ambicioznost je dandanes pereč problem "civilizirane družbe".
Kaj je to?
Doseganje materialnih ciljev mimo vseh zakonov ali drugače nasprotnika uničiti, poteptati.To so ljudje, ki jih vodijo egoistične emocije in imajo okrnjen socialni nagon, poznajo samo en cilj-bogastvo. Pot do cilja ni važna kakšna je. So izraziti egoisti, sebičneži in lakomniki.Takšnih je v naši družbi veliko, prevladujejo, zato je družba takšna kot je.


Kaj je bolje posedovati bogastvo,slavo,uspeh,moč ali znanje??

Aleksander Veliki je v življenju osvojil ves svet, kar na prvi pogled vzbuja vtis, da je dosegel skrajni uspeh. Malo preden je umrl, pa je poklical prijatelje in sorodnike ter jim rekel: "Ničesar, kar sem dosegel, ne morem vzeti tja, kamor grem zdaj."S tem stavkom je priznal, da je zapravil vse svoje življenje, ne da bi v življenski šoli kaj napredoval.Morda je bila njegova zadnja misel, ki sem jo citiral, njegov edini korak naprej.

Tako deluje zakon vzroka in posledice."Kar si posejal, to boš žel."
Kar storimo drugim, bomo koncev koncev prejeli sami.

Sledi nadaljevanje, ko bo nastopil čas :)

PREŽIVETJE V NARAVI

Zakaj učenje preživetja v naravi ?

To, o čemer so se mediji razpisali sploh ni novo. Dnevnik VEČER je že leta 2004 pisal o tem, samo da so to vsi spregledali. Sam sledim takšnim novicam že dolgo, zato sem tudi dal iniciativo za učenje Preživetja v naravi - tako, za vsak primer.... Sam sem že aktivno v Šoli preživetja. Če ne drugega, mi daje občutek neodvisnosti in svobode.


»Naš planet je na poti v kaos. Tajno poročilo pentagona opozarja na katastrofo zaradi podnebnih sprememb. Pentagon je pred štirimi meseci dobil tajno poročilo, ki opozarja na svetovno katastrofo zaradi podnebnih sprememb, vendar pa je ameriški obrambni vrh omenjeno poročilo skrival, dokler se ni do dokumenta dokopal britanski tednik The Observer.
Trditve v Observerju bodo najverjetneje postale del ameriške predvolilne kampanje, še posebno ob dejstvu, da je skupina ameriških znanstvenikov obtožila administracijo predsednika Georgea Busha, da potvarja znanstvene podatke v politične namene in prikriva resnično neprijetna dejstva. Poročilo navaja, da naj bi nenadne podnebne spremembe planet pripeljale na rob anarhije, ker si bodo države prizadevale priti do jedrskega orožja za obrambo ali osvajanje vse bolj skopih zalog hrane, vode in energije. Spopadi in vojne naj bi postale stalnice.
Evropa in ZDA bodo po navedbah poročila postale trdnjava in bodo na vse načine preprečevale dotok beguncev z območij, ki jih bodo prizadele poplave, suša ali vojne. Katastrofalno pomanjkanje vode in hrane se bo do leta 2020 vojne razširilo po vsem svetu. Velika Britanija naj bi do tega leta imela zime, kakršne so danes v Sibiriji. Avtorja poročila sta svetovalec Cie in nekdanji vodja načrtovanja pri podjetju Royal Dutch Shell Peter Schwartz in Doug Randall iz organizacije Global Business Network v Kaliforniji, izdelavo poročila pa je naročil Andrew Marshall, sodelavec obrambnega ministra Donalda Rumsfelda.
Grožnje, ki jih navaja poročilo, naj bi bile veliko hujše od grožnje terorizma, saj jih ne bo moč nadzirati ali obvladovati. Poročilo navaja, da je treba podnebnim spremembam nemudoma posvetiti največjo možno pozornost in jih iz znanstvenih debat prenesti na področje nacionalne varnosti. Randall je za Observer opozoril, da je morda že prepozno, saj se bodo katastrofalne spremembe morda začele že jutri, četudi jih še nekaj let ne bo mogoče opaziti. (sta)«
(Vir: Dnevnik VEČER, sreda, 25. februarja 2004, str. 32)


"Energijski viri so omejeni, človek pa potrebuje in zahteva vedno več energije. Bi sploh znali preživeti, če bi prišlo do večjega izpada oziroma pomanjkanje energije?"
(Vir: Drnovšek, Janez: Misli o življenju in zavedanju, LJ : MK, 2006, str.90)

"Podnebne spremembe se vedno bolj kažejo v obliki ekstremnih vremenskih pojavov. Kako naj se nanje pripravimo?" (Vir: isto, str.90)
"Čakajo nas katastrofe. Nekatere je mogoče napovedati, drugih ne."(...)
"Sodobni človek je še bolj ranljiv za katastrofe, kot je bil včasih. Če moderni sistemi razpadejo, ne znamo niti preživeti, kaj šele živeti. Slepa zaverovanost v sodobne potrošniške kvazivrednote se lahko hitro in brutalno konča.
Takrat bo treba začeti znova, skoraj iz nič. Malokdo je na to pripravljen. Televizorji bodo ugasnili, računalniški sistemi razpadli, brezžična telefonija utihnila, električne povezave bodo prekinjene. Kdo bo še znal živeti?
Scenarij je strašen, toda zelo verjeten. Kdo lahko ob tem zamahne z roko? Stvari, ki so danes tako pomembne, ne bo več. Kaj bomo potem?" (Vir: isto, str. 111-112)
»Poskušajmo spet najti stik z naravo.« (Vir: isto, str. 184)
»Bi si bilo morda vendarle vredno pripraviti načrt za preživetje?« (Vir: isto, str. 185)
»Potrebujemo drugačno vzgojo in pripravo na prihodnost. Če bosta glavna razvajenost in pomehkuženo potrošništvo, se nam slabo piše.« (Vir: isto, str. 113)
»Če bomo visoko ozaveščeni, nas ne bo zgrabila panika. Kljub temu pa je dobro imeti vsaj osnovno predstavo o tem, kako se prehraniti in kako se ogreti. Tudi preskrba s pitno vodo bo marsikje težavna.« (Vir: isto, str. 187)


»Težava je v tem, da je človek danes preveč pohlepen, prehitro se razvadimo, malenkosti nam nič več ne pomenijo.«
»Več bi si morali vzeti zase, za sočloveka, domačo žival, ptice zunaj… Vse nam je prineseno in samoumevno, smo pomehkuženi in zelo razvajeni.«
»Rekel bi, da je treba mlade čim prej navaditi na to, da razmišljajo s svojo glavo. Življenje je tisto, kar pride zunaj šole, in vse, kar potrebuješ po njej.«


»Navzven se zdi, da je veščina preživetja …mi, potrebna je celo več kot si mislite. Ljudje preko celega sveta bodo potrebovali vsaj osnovno znanje …sedaj pa jo že potrebuje manjša grupa profesionalcev, …Zapomnite si, če je prisotna panika v situaciji kjer je … odločitev, bo to najverjetneje vaša zadnja napaka.« (Vir: www.survival-nature.com/ 01. 06. 2006)

»Nekdanja kultura in način življenja izginjata. Ljudi je vse bolj strah narave in se zato odmikajo od nje, včasih pa so jo morali obvladati in poznati, da so lahko preživeli. Če imaš nož in pištolo, še ne pomeni, da lahko preživiš, če pa veš, katera rastlina je užitna ter kako in kje poiskati vodo, potem je možnosti več. Bistvo preživetja je, da si ne glede na to, kaj se zgodi, znaš pomagati ter narediti in poiskati stvari, ki jih nujno potrebuješ, torej ogenj, vodo, hrano, orodje in orožje.

(Vir: Šket, Valerija: Ko za preživetje v divjini zadostuje znanje, članek, Glasilo SLOVENSKA VOJSKA, 9. julij 2004, letnik XII,

ENA ZGODBA

Med prispelimi e-maili sem na mojem računalniku našel tudi tegale!

Vsebina kar kliče po objavi, pa sem se odločil, naj bo tako!!

Tole zgodbo že dolgo nosim v sebi. Pred nekaj meseci bi izgledala kot slavospev čudovitemu prijateljstvu, ki je preraslo v ljubezen.
Izpolnitev sanj, hrepenenj in pričakovanj…Danes pa je vse skupaj kot sestavljanka, na katero je nekdo namerno stopil in jo razbil na tisoč košckov. Te koščke počasi lepim skupaj. Dobivajo obliko, barvo in ime. Vendar je tokrat slika drugačna. Na sliki je prestrašen mlad človek, ki je iskal smisel življenja in obstoja pri svojih domnevnih prijateljih in bratih, našel pa izhod v vrvi, ki je tople poletne noči za vedno končala njegovo življenje.

Še vedno ne morem dojeti, da ga ni več. Bil je čudovit, inteligenten, čustven, nežen in pozoren moški. Imel je največji kapital, kar ga lahko kdo ima:
mladost in ogromno znanja.
Ko se zgodi samomor, ljudje govorijo. Tudi do mene so prišle govorice o tem, da je bil moj mladi prijatelj Jehovova priča in da so ga njegovi bratje izsiljevali. Jehovove priče. Pa to so ja prijazni, mirni ljudje, ki ti na ulici ponudijo časopis. Kako lahko nekoga izsiljujejo? Kako bi lahko bil član tega kulta, ce jaz nisem vedela čisto nič o tem? Počasi pa se je zgodba spremenila. Naenkrat ni bilo več govora o Jehovovih pričah. Glavni krivec za smrt svojega prijatelja sem postala jaz, ki da mu nisem vračala ljubezni… kot, da nisem bila prizadeta že s tem, ker je tako neumno in nesmiselno končal svoje mlado življenje, sem naenkrat postala glavni krivec. Kako je mogoče, da se zgodba v enem tednu obrne na glavo? Kdo ima moč, voljo in sposobnost, da prepriča ljudi, da začnejo verjeti v neko stvar, ki je popolnoma absurdna?

Ko je šla zadeva tako daleč, da sta me tudi starša mojega prijatelja obsodila, češ da je umrl zaradi mene, ki da sem totalno pokvarjena ženska, ki se je igrala z njunim sinom in mi prepovedala obiskovati ga na pokopališču, sem se odločila da najdem odgovore. Ne zaradi staršev, ne zaradi okolice, pač pa zaradi njega in sebe. Morala sem nehati s samoobtoževanjem, ki je bila logična reakcija na obtožbe. V mislih sem obnovila vsak najin pogovor, vsako njegovo kretnjo, obnašanje v zadnjem času. In prišla sem do nenavadnih zaključkov in opažanj. Kako to, da mi nikdar ni povedal, kaj ga muči?

Šla sem po sledeh govoric. Najprej sem se obrnila na njegovo sestro, ki mi je zatrdila, da se je prijatelj pred dvema letoma res družil z Jehovovimi pričami. Vendar doma niso o tem nič vedeli, dokler mu nekoč po naključju niso odprli pisma, ki ga je dobil od JP. Starši so takrat zagnali velik cirkus, JP celo tožili zaradi nadlegovanja in tožbo dobili. Prijatelj pa je na prigovarjanje svojih staršev obljubil, da bo izstopil iz JP in da se ne bo dal krstiti, kot je nameraval. Zažgati je moral tudi vse Stražne stolpe, ki jih je imel doma. Takrat so se baje dogovorili, da je zadeva imenovana JP zaključena in da več nikdar ne bodo o tem razpravljali.

Ko sem poznala vsa dejstva, me je zanimalo, kdo in kaj sploh so Jehovove priče. Tako sem zašla tudi na tole stran. Ko sem brala avtorjeve besede, sem v vsem tem, kar je opisal našla svojega prijatelja. Našla sem odgovore. Našla sem resnico. Vse, česar se spomnim o tem, kako je govoril, kako se je izmikal, da bi mi dal konkretne odgovore na moja vprašanja, kako nemiren in prestrašen je bil zadnje čase, koliko skritih poti je imel, za katere nisem vedela niti jaz, ki mi je drugače vse povedal… in kako jezen je bil enega zadnjih dni, ko sva se srečala. Jezil se je, češ da so ga spet našli in da mu težijo po telefonu in nočejo razumeti, da rabi en del življenja tudi zase. Na vprašanje, kdo te je našel, se je izmotal z banalnim izgovorom, čes da mu šef ne da miru niti popoldne…. S starši je imel velik prepir par dni pred smrtjo. Potožil mi je, da ga obsojata, da se spet zapleta v tisto svojo sekto in da uživa mamila, ker je tako čuden zadnje čase.

V zadnjih dneh ni zamudil niti ene priložnosti, da mi ne bi povedal, kako rad me ima, kako je srečen, ker sva se našla in da mu ni žal niti za eno samo sekundo, kar sva bila skupaj. Govoril je o tem, kako je bil preprican, da njega ne bo imel nikdar nihče rad, da ne bo nikdar spoznal, kaj je ljubezen. In zahvaljeval se mi je za vsak poljubček, za vsak objem, za vsako nežnost… Prosil me je tudi, naj ga zjutraj takoj pokličem, ker je srečen, kadar ga zbudim po telefonu jaz, ne pa kdo drug. In potem sem ga nekega vročega poletnega jutra klicala zaman….

Povejte mi, vi, ki veste več o tem kot jaz, kakšna je to vera, ki svojim ljudem obljublja večen mir in srečo v onostranstvu, v tem življenju (edinem, ki ga imamo) pa jim vzbuja občutek krivde in nemoči? Kdo to dovoli? Mar tista višja sila, ki naj bi bila tako zelo pravična in poštena? Zakaj toliko skrivnosti, zakaj vse tako tajno, podtalno in zahrbtno?

Vem, da bodo tisti, ki so mojega prijatelja pahnili v to nesmiselno dejanje ostali nekaznovani. Zavarovali so si hrbet. Občutek imam, da imajo izkušnje s tem. Kaj res nimajo vesti?

Sprašujem se kako bi bilo, če bi takrat, ko je prijatelj še živel, vedela to, kar vem danes. Bi mu lahko pomagala, da bi v sebi našel mir, da bi našel smisel življenja?
Samo moja ljubezen je bila premalo, da bi ga zadržala tukaj.

20 let sem bil Jehovova priča

Moja starša sta Jehovovi priči postala že ko sem imel štiri leta.
Tako sem bil celotno dosedanje življenje v “resnici”

Nikoli nisem bil zadovoljen s svojo vero, saj mi je bila vsiljena. Ni bila stvar moje odločitve.
Pa zaradi tega ne obsojam staršev, saj sta tudi onadva bila zaslepljena. Laži Wachtowerja, so namreč zelo mamljive.

Odraščanje v duhu “resnice” je na meni pustilo številne posledice. Ker živim na vasi, nisem nikoli imel veliko družbe. Tista ki sem jo imel, je bila posvetna in so mi jo starši odsvetovali.
V šoli sem imel pečat jehovca. Čeprav sem se sošolci dobro razumel, so v kriznih trenutkih na dan prišle žalitve zaradi moje vere. Takrat mi je bilo zelo hudo.
Po drugi strani mi je skupnost ponujala nek nov svet, ki mi nikoli ni bil čisto jasen.
Ilustracije so bile lepe. Bratovščina mi ni nikoli bila preveč všec, saj je bila stroga, omejevalna in neljubeča, razen nekaterih izjem s katerimi sem v stiku še danes.
Srednja šola je bila pravo olajšanje, saj jih večina ni vedela za moje verovanje. Tako sem lahko z sošolci gradil neobremenjen odnos.
S starši sem se v tistih časih večkrat pogovarjal o določenih doktrinah, ki mi niso šle v glavo.
Kako maziljenci vedo da so maziljeni?
Kako so lahko ustvarjalni dnevi trajali 6000 let?
Starša pravih odgovorov nista poznala.

17. oktobra 1993 sem se krstil.
Leta 2000 sem prvič prisurfal na internet.
Seveda so me med drugim zanimale tudi strani o Jehovovih pričah. Bilo jih je precej - in vse so bile nasprotne.
Ko sem prvič videl odpadniško stran, mi priznam ni bilo nič jasno.
Videl sem letnico 1914, 1975 ter nekaj o krvi.
Na začetku sem mislil, da je vse le šala, toda ko sem stvari prebral, sem se ustrašil.
Odzval sem se čustveno.
Zacel sem braniti “resnico”, ki je bila glavna tema dotedanjega življenja.

Leta 1996 sem začel hoditi s posvetno punco, s punco ki ni bila Jehovova priča.
Bila je moja prva ljubezen, velika.
Zaradi tega sem imel vedno probleme z starešinami in italijanskimi misijonarji.
S punco sva se zaradi vere velikokrat skregala, saj ni bilo mogoče igrati dvojnega življenja, ne da bi to opazili.
Bila je na koncu z živci, ni imela moči, da bi se dalje borila, zato me je zapustila.
Dandanes jo popolnoma razumem, saj ni bilo drugega izhoda. Odpuščam ji.
Takrat se je pisalo leto 1999.
Ker so me sumili nečistovanja, sem ostal sam, bratje in sestre pa so name začeli gledati slabšalno, nisem se jim zdel duhoven. Na sestankih sem imel govore in branje Stražnih stolpov, prednost so mi odvzeli.
Čeprav sem že takrat imel neke svoje poglede, si življenja brez “resnice” še nisem predstavljal.
Oznanjeval sem malo. Nikoli nisem rad oznanjeval, toda včasih mi je bilo zanimivo igrati na oznanjevanju. Nikoli nisem do ljudi pristopal klišejsko, zmeraj sem uporabljal humor, zato so z mano oznanjevali večinoma mladi.
Moja vera je bila takrat le še ugašajoča žerjavica.
Na kongresih sem bil že “outsider”, družili smo se le izbrani.
Leta 2001, ko so me izobčili so mi bile stvari popolnoma jasne.
Prva stvar, ki sem jo ugotovil je, da je biblija človeska knjiga, kot vse druge. Biblijske zgodbe so samo prirejene zgodbe drugih civilizacij.
Njeni bogovi so samo nasledniki poganskih. Jehova kot stvarnik ne rabi organizacije na zemlji,saj ni nek drugorazredni politik, ki si mora nabirati podporo na zemlji, oznanjevanje pa je volilna kampanja.
Dejansko je trditev, da ima bog na zemlji svojo organizacijo zanj zelo ponižujoča.
Ne obstaja prav noben dokaz, da je današnje maziljence izbral Jehova.
Kako to, da so nekdaj vsi bili maziljeni?
Kaj sploh pomeni maziljenost?
Neposredno vodstvo od boga?
Boljše razumevanje biblije?
Zakaj so potem potrebna “NOVA RAZUMEVANJA” mar Jehova napačno informira maziljence?

Seveda se strinjam, da bo prišel konec, toda kateri?
Konec organizacije, konec mojega in vašega življenja?
Ali je res vredno čakati celo življenje na nekaj boljšega?
Ali ni današnje življenje dovolj lepo?
Če le znaš živeti!!

Neko nedeljo ko sem še zadnjikrat poslušal laži iz odra mi je prekipelo, nekaj sem moral storiti.
Želel sem da bi bilo nekaj velikega in posebnega. Naredil sem stran o zmotah Jehovovih prič.
Jehovove price so me zasovražile še bolj, kot si to lahko predstavlja človeški um.
Odpuščam tudi njim, saj niso krivi, da me sovražijo, tako jih je indoktriniralo vodstvo Jehovovih prič.
Sedaj po nekaj letih ko je grozeči jastreb izginil se počutim svobodnejšega in življenje je dobilo smisel!!
Zdaj lahko ljubim svojo punco na normalen način in nič se mi ni treba več skrivati:))
Ko tako hodim po ulicah, vidim Jehovove priče, kako stojijo na uličnem vogalu. Videti so ubogi in utrujeni. Toda prepričani so, da mora biti tako, če hočejo ugajati bogu.
Vsak dan, odkar sem pobegnil iz vrst Jehovovih prič, je zame nova radost, ne preganja me vec občutek krivde.
Jutranji spanec konec tedna je čudovit.
Imejte se lepo in nikoli več jim ne dovolite, da vas ustrahujejo.