Napisal: Bivši član JP

V ujetništvu Stražnega stolpa


Verjetno se nihče med vami ne bi odpravil na iskanje zaklada, ki je zakopan na koncu mavrice. Kaj pa, če bi ga odšli iskat vaši prijatelji, za katere veste, da so pri zdravi pameti? Zdeli bi se vam smešni, radovednost pa vam ne bi dala miru, dokler jih ne bi vprašali, na čem temelji njihovo prepričanje.
Danes skoraj šest milijonov ljudi po vsem svetu verjame, da bodo živeli večno v raju na zemlji. Svoje prepričanje utemeljujejo z Biblijo. Vabijo vas, da skupaj z njimi pregledate dokaze za njihovo prepričanje. Zamisel, da bi lahko človek živel večno v takem okolju, kot ga prikazuje slika na desni, se vam zdi smešna, obenem pa občudujete vero teh ljudi, ki so žrtvovali svoj čas, da delijo svoje prepričanje z drugimi. Iz gole radovednosti jim dovolite, da vam predstavijo svoje argumente...
Preden so Jehovove priče prvič potrkali na moja vrata, sem o njih vedel samo to, da hodijo od vrat do vrat, da so zelo nepopularni, slišal pa sem tudi zgodbice, da so nesli čolne na Šmarno goro, da prakticirajo skupinski seks in podobne reči, ki jim nisem mogel verjeti, ker nihče od pripovedovalcev tega ni osebno videl, niti ni poznal koga, ki bi to osebno videl. Čudilo me je, kako ob vsej nepopularnosti še najdejo koga, ki bi se jim pridružil.
Ko sta se pred mojimi vrati pojavila dva prijazna gospoda z Biblijo v rokah, sem ju najprej odslovil, ker sem mislil, da sta prodajalca, vendar sta mi hitro razložila, da ničesar ne prodajata. Pogovarjata se namreč o Bibliji. Ker nisem imel časa, sta mi pustila dve reviji in vprašala, če lahko prideta kdaj drugič. Nisem imel nič proti. Reviji sem na hitro prebral in sem bil začuden, kolikokrat se sklicujeta na Biblijo. Sam sem Biblijo sicer bral, predvsem evangelije in pregovore, v njej sem našel veliko življenskih modrosti, drugače pa nisem bil veren, čeprav sem dopuščal možnost, da Bog obstaja.
Kmalu sem dobil ponovni obisk. Tokrat sem gospoda povabil naprej. Približno eno uro smo se pogovarjali o Bibliji, prihodnosti, smislu življenja. V nekaterih pogledih smo se strinjali, naprimer, da je Bogu ime Jehova (v moji Bibliji je pisalo Jahve, zato se mi ni zdelo nenavadno, če JP uporabljajo obliko Jehova), da se mrtvi ničesar ne zavedajo (to sem že sam prebral iz Pridigarja), da človek nima neumrljive duše (v to že prej nisem verjel, saj nisem bil veren). Nekatere njihove trditve pa so se mi zdele kratko malo iz trte zvite. Ob odhodu sta mi gospoda pustila knjigo Spoznanje, ki vodi v večno življenje, iz katere je tudi gornja slika. Vprašala sta, če se lahko ponovno oglasita. Spet nisem imel nič proti.
Knjigo Spoznanje sem seveda prebral. Napisana je tako, kot da razlaga Biblijo po temah, ki naj bi jih Biblija obravnavala. Odgovarja na temeljna vprašanja o smislu človeškega življenja. Od kod smo prišli, kdo smo in kam gremo. Knjiga je polna biblijskih stavkov in bralec dobi občutek, da se bo z branjem te knjige naučil nekaj o Bibliji. Kdor pa Biblijo pozna, bo videl, da so stavki vzeti iz konteksta in da knjiga Spoznanje bralca ne usmerja k Jezusu Kristusu, temveč k organizaciji, ki je knjigo izdala. Sam takrat Biblije žal še nisem poznal dovolj, da bi ugotovil, da je vsebina knjige samo bistroumno zavajanje. Vendar pa bi bila ta knjiga samo ena od množice knjig, ki sem jih prebral in odložil na polico, če se Jehovove priče ne bi spet oglasili pri meni.
Tokrat sem jim pokazal gornjo sliko in jih vprašal, če res verjamejo, da bo prihodnost taka. Eden od njiju mi je začel brati biblijske stavke, ki so to potrjevali. Nisem jim seveda verjel, vendar pa je name naredilo vtis, da vse dokazujejo iz Biblije. Kasneje, ko sem zapustil njihovo organizacijo, sem videl, kaj vse se da "dokazati" iz Biblije.
Jehovove priče so me nato redno obiskovali vsak teden. Na njih nisem videl nič slabega, bili so prijazni, urejeni, v nič me niso silili, nič niso zahtevali. Od njih sem dobil precej literature, vsakič novi reviji Stražni stolp in Prebudite se in precej knjig.
Po naravi rad berem, zato sem dobljeno literaturo redno bral. Ne da bi sam to opazil, sem nehal brati ostale knjige, ker sem imel vedno sveže izdaje Jehovovih prič. Počasi sem začel razmišljati na njihov način. Vedno bolj se mi je zdelo, da učijo resnico, saj vse utemeljujejo z Biblijo. Logično se mi je zdelo, da če resnica nekje obstaja, potem je to pri Bogu, Bog nam je dal Biblijo in kdor sledi Bibliji, hodi v resnici. Do takega razmišljanja me je privedlo branje literature JP in ne branje Biblije. Kmalu sem začel uporabljati Biblijo tako kot Jehovove priče. Samo posamezne stavke, ki so potrjevali njihov nauk. Če sem bral kaj več, sem za vse, česar nisem razumel, poiskal razlago v njihovi literaturi.
Medtem smo se vsak teden približno tri ure pogovarjali o Bibliji, povedal pa sem jim tudi praktično vse o sebi. Pogovori so se mi zdeli zanimivi in dobil sem vtis, da so Jehovove priče ljudje, ki veliko razmišljajo in so odprti za nove ideje. Sploh se mi ni zdelo, da predstavljajo kakšno nevarnost, saj nisem videl nobene morebitne koristi, ki bi jo imeli s tem, da me zvabijo v svojo organizacijo. Zdeli so se mi povsem iskreni, saj so prišli v svojem prostem času, za literaturo pa niso zahtevali nobenega plačila. Ker se mi ni zdelo prav, da mi jo dajejo zastonj, sem jim jo plačeval.
Obiskoval me je vedno brat J., ki je bil zadolžen za področje, na katerem stanujem, z njim pa je bil skoraj vedno drug brat. Kasneje sem izvedel, da so bili to v glavnem starešine in da s tem, ko se pri obiskih menjavajo, želijo doseči to, da spoznaš čimveč Prič. Ko jih že nekaj poznaš, te lažje zvabijo v svojo Kraljestveno dvorano.
Po dveh mesecih sem sprejel njihovo ponudbo za biblijski študij. Čeprav mu rečejo "biblijski", se ne preučuje Biblije, temveč knjigo Spoznanje. Takrat se mi to ni zdelo čudno, ker sem verjel, da knjiga Spoznanje pomaga pri razumevanju Biblije.
Od samega začetka druženja s Pričami sem bil pozoren na morebitne manipulacije ali pranje možganov. Manipulativnih metod, kakršne uporabljajo akviziterji, ali pa preprosto nekdo, ki nekaj hoče od tebe, niso uporabljali. Manipulativne metode sem zasledil šele po krstu, ko mislijo, da so dobili pravico nekaj zahtevati od tebe. O pranju možganov sem pa vedel edino to, kako prepoznati osebo z opranimi možgani: ko napadeš njihovo prepričanje se ne odzovejo razumsko, temveč čustveno. Meni se JP niso zdeli kot osebe z opranimi možgani, ker so svoje trditve znali vedno utemeljiti. Šele kasneje sem ugotovil, da JP reagirajo izredno čustveno, če pokažeš na napake njihove organizacije.
Če bi o pranju možganov vedel kaj več, potem bi takoj ugotovil, da je "biblijski študij" v bistvu indoktrinacijski proces. Veliko Prič prizna, da niso našli "resnice", dokler niso preučili knjige Spoznanje. S tem, ko sem sprejel biblijski študij, sem naredil eno največjih neumnosti v življenju. Bil sem bedak. Igral sem se z vžigalicami v skladišču smodnika.
Približno mesec dni kasneje je naša družina obiskala prvi shod v Kraljestveni dvorani. Žena je bila takrat drugič noseča, prvi sin je bil star dve leti in pol. Sprejeti smo bili prisrčno, ni mi pa ušlo, da to ni kraj za otroke, zato sva kasneje shode obiskovala sama. Po prvem obisku dvorane je začela preučevati še žena, čeprav prej ni kazala nobenega zanimanja za kakršnokoli vero. Verjetno ji je ženski instinkt namignil, da bi bilo to bolje za najin zakon. Kasneje sem odkril, da so med JP redki zakoni, kjer je Priča samo mož, precej pa je takih, kjer je Priča samo žena.
Obiskovanje shodov nama je bilo sprva v veselje, saj so se nama zdeli JP prijetna družba. Motilo naju je samo, da so neprestano spraševali, kdaj bova prišla z otrokom.
Prej kot v enem letu sva se oba krstila. Tedaj je bila naša družina že večja za enega člana. Bili smo srečni, saj smo verjeli, da imamo pred sabo čudovito prihodnost. Svoje prepričanje smo rade volje razlagali ljudem, bilo je poletje, sijalo je sonce . . . potem pa so se medeni meseci končali. Ali si predstavljate, da vas zapelje prečudovita lepotica (ali lepotec), ki je povrhu vsega še pametna in bogata. Po poroki pa začnete počasi ugotavljati, da brez make-upa sploh ni lepa, da so njena spričevala ponarejena, bogastvo pa si je prislužila s prostitucijo.
Počasi sva začela spoznavati temnejšo plat organizacije Jehovovih prič. Prišla je jesen, otroka sta bila precej bolna, zato smo včasih manjkali na shodih, ali pa sem prišel sam. Ženi se je iztekel porodniški dopust, morala je nazaj v službo, kjer je imela zoprn delovni čas, domov je hodila ob pol sedmih zvečer. Otroka sem seveda vse popoldneve čuval sam. Za moškega je čuvanje otrok starih 1 in 3 leta naporna reč. Bil sem precej izčrpan. Vse to se je poznalo na naših "teokratičnih aktivnostih". Do tedaj sem verjel, da je treba služiti Bogu z veseljem in radostjo, saj je Bog ljubezen. Pri Jehovovih pričah pa se predanost Bogu meri z urami oznanjevanja in številom oddanih revij. Da ne bo pomote: nihče naju ni kritiziral ali silil k oznanjevanju, samo na lep način so nama dali vedeti, da od naju pričakujejo več. Starešine ravnajo s svojo čredo v žametnih rokavicah, saj vedo, da bi imelo siljenje nasproten učinek od željenega. Toda v žametnih rokavicah se skrivajo železne roke.
"Ali dela tvoja žena osem ur?" je vprašal starešina, ko sva manjkala na enem od shodov. Kot, da bi bilo to kaj nenavadnega. In naslednji teden spet: "Ali dela tvoja žena osem ur?" Ja, seveda, osem ur dela. Ali naj pusti službo, da bo lahko hodila na shode? Tukaj mi je že zazvonil alarmni zvonec, da nekaj ni v redu. Vendar se je morala mera dopolniti, da sva spregledala, da ne gre za samovoljo posameznika, temveč voljo organizacije, ki hoče, da se člani nečemu vrednemu odrečejo v prid "boga", ker bodo potem teže sami sebi priznali, da so ravnali napačno, ko so se priključili organizaciji. Od moje žene so zahtevali samo, da zamenja službo za tako s polovičnim delovnikom. Kako bodo priznali zmoto tisti, ki so svojemu otroku odrekli krvno transfuzijo in je umrl?
Še vedno sem veliko bral in tako sem odkrival vedno več biblijskih stavkov, ki v literaturi JP nikjer niso imeli razlage. Kot da ne bi obstajali. In literatura JP je obsežna! Poleg tega pa sem naletel tudi na nekaj nesoglasij v literaturi. V eni knjigi je pisalo, da bodo prebivalci Sodome imeli vstajenje, v drugi pa, da so pokončani za večno. Ko sem v svoji naivnosti vprašal starešino, katera razlaga je pravilna, se je izmotal z odgovorom, da Bog že ve. Kasneje sem na internetu zasledil, da so ubogi prebivalci Sodome v zgodovini JP najmanj trikrat dobili vstajenje, potem pa ga spet izgubili. Starešina je to prav gotovo moral vedeti, vendar mi je resnico zamolčal.
Jehovove priče imajo enostavno merilo za vernost: vsak mora oddati mesečno poročilo o oznanjevanju. Če ga oddaja neredno ali pa ima premalo ur, pomeni, da je slab v veri in mu je treba pomagati. Midva z ženo sva kmalu dobila pomoč. Ženi so določili starejšo sestro, s katero naj bi hodila na oznanjevanje, z mano pa naj bi hodil starešina B.P. Nihče ni pomislil na to, da imava doma dva majhna otroka, ki potrebujeta starše. Starešina B.P. si ni vzel časa takrat, ko sem ga jaz imel, meni pa se je zdela to bolj prisila kot pomoč, tako da nisva šla nikoli skupaj na oznanjevanje. S tem sem si seveda prislužil črno piko. Žena je šla s svojo "pomočjo" nekajkrat na oznanjevanje med odmorom v službi. Bila je pod stalnim psihičnim pritiskom, služba, otroci, ki jih je videla samo zjutraj in zvečer, obenem pa so ji starešine dali jasno vedeti, da od nje pričakujejo več. Zbolela je na želodcu in bila tri tedne na bolniški. Nihče od "božjega ljudstva" do nje ni pokazal niti najmanjšega sočutja.
Življenje Jehovovih prič je ena sama dirka za časom. Na teden imajo tri shode, dvakrat po dve uri in enega enournega, na vse shode se morajo pripraviti, enkrat tedensko morajo imeti še družinski študij, poleg tega naj bi še najmanj enkrat na teden šli na oznanjevanje. Kdor hodi v službo in ima otroke, mu ne ostane praktično nič časa zase. In ravno to hoče organizacija doseči, kajti kdor ima čas, lahko temeljiteje preuči "resnice", ki jih organizacija ponuja kot "močno duhovno hrano". Jehovove priče se kmalu navadijo brati hitro in površno, saj jim vedno primanjkuje časa.
Še ena stvar mi je vzbujala velike sume: povsod v Bibliji so otroci omenjeni kot blagoslov. Tu pa so na otroke gledali kot na breme. Veliko mladih parov pri JP je brez otrok, družine z več otroki so pri njih redkost. V Stražnem stolpu z dne 1.10.1999 na strani 10 piše, da bo Jehova nagradil zakonske pare, ki ne bodo imeli otrok. Od otrok pričakujejo, da se bodo obnašali kot odrasli, zato jih morajo starši voditi v dvorano in na oznanjevanje. V dvorani morajo dve uri sedeti pri miru in poslušati, le če so zelo majhni se lahko s čim igrajo. Če so otroci nemirni, jih starši fizično kaznujejo. Sestra D.P. se je hvalila, da je njen tri leta star otrok moral sam utrgati šibo, s katero jih bo dobil, če ne bo priden. Otroštvo mora biti za otroke JP prava mora. Ko je bil najin starejši sin star štiri leta, mi je bilo dano vedeti, da bi bilo dobro, če bi ga začel voditi s seboj na oznanjevanje, "da se privadi". Odgovoril sem, da bo že sam povedal, kdaj hoče na oznanjevanje, ko bo dovolj star. Še ena črna pika.
Na začetku druženja s Pričami sta njihovo poznavanje Biblije in pripravljenost na biblijske razgovore naredila name vtis. Po krstu pa sem začel počasi spoznavati, da se Priče med seboj le redko pogovarjajo o Bibliji. Zdaj vem, da so starešine, ki so me obiskovali, le poskušali narediti vtis name. Ko sem jih kasneje kaj spraševal, sem pogosto ostal brez jasnega odgovora, kot v primeru s prebivalci Sodome, zato sem jih nehal spraševati in sem odgovore iskal sam. V dvorani smo bili trije, ki smo se radi pogovarjali o Bibliji. Ostali so se biblijskih pogovorov izogibali, kar se mi je zdelo čudno. Starešinam naše zanimanje za resnico ni ušlo, brata L.Š. so premestili v drugo občino, sestra S. pa se je poročila in odšla v tretjo občino Jehovovih prič.
Med Jehovove priče sem zašel, ker sem se rad pogovarjal o Bibliji, zdaj pa sem se znašel med ljudmi, ki se o Bibliji nočejo pogovarjati. V sebi sem občutil vedno večjo duhovno praznino. Iz literature JP, ki sem jo več ali manj prebral od letnika 1975 naprej, se nisem mogel naučiti nič novega. Pri sebi sem začel opažati spremembe, postajal sem razdražljiv, netoleranten, nisem se več smejal. Podobno sem opazil tudi pri drugih Pričah, da so nestrpni, samopravični, da se nikoli ne nasmejijo iz srca. Začel sem odkrivati skrivnosti Stražnega stolpa, ki jih zunanji opazovalec ne bo nikoli opazil.
V dvorani smo imeli še eno družino s predšolskimi otroci, ki so prišli med Priče dve leti pred nami. Ko smo mi prišli, so oni počasi že začeli zapuščati Stražni stolp. Družinski oče je imel resne dvome o nauku JP o Jezusu. Ko je imel v teokratični strežbeni šoli nalogo na odru, so mu dodelili ravno temo, o kateri je izražal dvome. Takrat sem še dopuščal možnost, da je to slučajno. Približno leto dni po tem dogodku sva z ženo povabila nekaj bratov in sester na večerjo. Ko smo pojedli, sem načel biblijski razgovor. Pri tem sem omenil en stavek iz Razodetja. Sestri, ki dela v Betelu, moja razlaga očitno ni bila jasna in je z vidnim strahom rekla, da nimam prav. Kar naenkrat se ji je začelo muditi in z njo je odšel še en par. Ostal je samo brat L.Š., ki se je rad pogovarjal o Bibliji. Kasneje sem ta stavek preveril in ugotovil, da sem povedal razlago JP z drugimi besedami, torej nič krivoverskega. Moja naslednja naloga -petminutni govor- v teokratični strežbeni šoli je imela prav to temo. Sestra je očitno letela starešinam povedat, da razmišljam po svoje. Postalo mi je jasno, da starešine z dodeljevanjem nalog preverjajo mišljenje Prič.
Naloge nisem naredil. Z ženo nisva več oznanjevala, ker s čisto vestjo nisva mogla vabiti ljudi v to organizacijo. V dvorano skorajda nisva več hodila. Poklical sem glavnega starešino J.L., če lahko pride na obisk. Za njega sem bil mala malica. Prepričal me je, da me ima Jehova še vedno rad, da so ljudje pač nepopolni in zato grešijo in da naj raje gledam v prihodnost. Povedal mi je, da sem s krstom obljubil, da bom izpolnjeval Božjo voljo in Božja volja je, da se oznani evangelij vsem ljudem. Nekako tako: ljudje so nepopolni, organizacija je pa Božja, zato ne smemo zapustiti organizacije zaradi ljudi.
Spet smo začeli hoditi v dvorano, vendar pa so Priče na nas že gledali kot na nezanesljive. Nekajkrat sva šla na ozanjevanje, vendar brez pravega veselja, bolj zato, ker moraš oznanjevati, če hočeš biti v milosti pri Jehovu in njegovih starešinah. Znašla sva se v prav bednem položaju, iz katerega nisva videla izhoda. Fizično nisva bila v ničemer ovirana, vendar pa je organizaciji v najino podzavest že uspelo vgraditi mehanizme, ki so v kali zatrli vsako misel, da bi odšla.
K sreči volk ne more iz svoje kože. Na tedenskem preučevanju knjige, ki je bilo v stanovanju starejše sestre, je bila zelo slaba luč. Ker imam probleme z očmi, sem prosil vodjo preučevanja, starešino B.P., če bi lahko naša družina hodila v drugo skupino. Edini odgovor, ki sem ga dobil, se je glasil: "Prinesi s sabo svojo luč." Ko potem nekaj časa nismo hodili na preučevanje knjige, so starešine ugotovili, da ni nobenih ovir, da ne bi hodili v drugo skupino.
Občino Jehovovih prič dvakrat letno obišče okrajni nadzornik. To je velik dogodek, ki bi se ga morali vsi veseliti. Starešine zbirajo prijave, kdo ga bo povabil na kosilo in večerjo in potem naredijo seznam za cel teden. Prav tako se je treba prijaviti, če hočeš z njim na oznanjevanje. Meni se je to že od začetka zdelo precej podobno čaščenju človeka. V času svojega obiska okrajni nadzornik obišče nekaj družin, da bi jih duhovno okrepil. Obišče torej tiste, ki naj bi bili duhovno slabi - merilo so seveda ure oznanjevanja.


Ko se je odločil obiskati našo družino, mi to ni bilo prav, čeprav tega nisem nikomur povedal. Raje sem čakal, kaj bo povedal vzpodbudnega. Čas obiska so določili starešine brez moje vednosti, tako, da je morala žena vzeti dopust, da je lahko prisostvovala. Ko je še z enim starešino prišel na obisk, sta otroka gledala videokaseto Pingu. Verjetno je pričakoval, da se bomo v pozdrav postavili v špalir. Začel je govoriti o škodljivosti televizije. Ko je žena televizijo ugasnila, smo se pogovarjali eno uro, v glavnem nič takega, kar bi bilo vredno našega časa. Njemu je to seveda služba, ker ga plačuje organizacija. V tem času je celo prebral en biblijski stavek.
Po tem nisem šel več v dvorano. Šla pa je žena in dobila krasen nasvet od starešine B.P. in njegove žene: če nima časa iti na oznanjevanje, naj gre takrat, ko otroci spijo. Po pravilih JP se proti starešini lahko pritožiš le, če imaš pričo. Starešine pa dajejo nasvete vedno na štiri oči, torej brez prič. Telefoniral sem starešini, ki sem mu zaupal in ga vprašal, kaj storiti v primeru, če imaš problem s starešino. Prvo, kar mi je rekel, je bilo: "Ne smeš pokvariti svojega odnosa z Jehovom!". Pogovora je bilo kmalu konec, ker sem videl, da sem v njegovih očeh krivec jaz, ker se upiram nasvetu starešin. Jehovove priče verjamejo, da so starešine postavljene od Jehova, nasvet starešin je v bistvu nasvet samega Boga. Odgovor, "ne smeš pokvariti svojega odnosa z Jehovom", me je navedel na vprašanje, kdo je sploh Bog za Jehovove priče. Očitno ima njihov bog sedež v Brooklynu.
Zadevo sem hotel razčistiti, zato sem poklical glavnega starešino J.L., ki je rekel, naj povem, kdo je dal tak nasvet, naj gre mati na oznanjevanje, ko otroci spijo, saj je treba taki osebi pomagati. Ko sem mu povedal, za koga gre, mu je obraz upadel, in rekel, naj sami razčistimo. Starešina B.P. je namreč na visokem položaju v Betelu. Jehovove priče se radi hvalijo, da ne poznajo hierarhije, da so vsi bratje. Larifari.
Šel sem v dvorano in se s starešino B.P. zmenil za pogovor. Zmenila sva se za dan in uro. Celo dopoldne sem ga čakal zaman, niti poklical ni, niti se ni kasneje opravičil. To je bilo nekaj dni pred kongresom JP v hali Tivoli avgusta 1999. Dan pred pričetkom kongresa mi je telefoniral starešina B.K. in prosil, če lahko pridem pomagat postavljat bazen za krst. Bazen smo postavili, potem pa je bilo treba pripraviti še stojalo za brisače. Starešina B.K. je imel nekaj letvic, iz katerih pri najboljši volji ne bi mogel sestaviti nič uporabnega. Ponudil sem se, da naredim stojalo doma, in da bo jutri zjutraj še pred pričetkom kongresa nared. Stojalo sem naredil, pobarval s hitrosušečo barvo in v petek zjutraj sem mu ga izročil. "Ali si naredil samo enega?" Saj sploh ni bilo govora o dveh! Starešina B.K. je bil očitno nezadovoljen, ker nisem naredil, česar mi ni rekel. Takrat se mi je pričel trgati film. Krst je bil šele naslednji dan, tako da sem naredil še eno stojalo, ga v soboto zgodaj zjutraj postavil zraven bazena in odšel domov.
V soboto dopoldan je šla žena sama na kongres. K njej je pristopila sestra in jo vprašala, če je pri nas tudi tako. Kako? Ja, z otroki, ali tudi vas silijo, da jih vodite s seboj v dvorano. Seveda, pa še kako! Povedala je, da ji je ob neki priliki starešina B.K. rekel, da se ji otroci ne smejo smiliti, če nočejo v dvorano. Morajo in pika. Materi se lastni otroci ne smejo smiliti! To jo je tako prizadelo, da je začela jemati tablete za živce, da je lahko zdržala čustveni pritisk. V dvorano sploh ne gre brez tablet.
Med programom je žena opazila sestro Z.P. z enoletno hčerko, ki je ves čas programa sedela pri miru. To, da enoletni otrok tri ure sedi pri miru, prav gotovo ni običajno. Med odmorom jo je vprašala, kako to, da je njena hčerka tako mirna. "Že ko je bila stara tri mesece sem jo po riti, če v dvorani ni bila pridna, tako da se je navadila, da mora dati v dvorani mir." je bil njen odgovor. Njen mož je starešina. Ko sem to izvedel, se mi je obrnil želodec.
Mera je bila polna. Slepec bi videl, da to ni Božje ljudstvo in edina prava krščanska vera. Naslednji teden sem telefoniral nekemu bivšemu Priči in ga vprašal, kakšni so bili njegovi razlogi za odhod. Najprej je bil presenečen, da ga kličem, saj JP bivših članov ne smejo niti pozdravljati, kaj šele govoriti z njimi. Povedal mi je svojo zgodbo, ki je bila praktično enaka naši. Pozneje mi je prinesel še nekaj zgodb bivših članov, ki jih je pobral z interneta. To me je samo utrdilo v prepričanju, da je gnila cela organizacija in ne samo nekaj posameznih starešin.
Začel sem se prebujati iz spanca, ki je trajal dve leti in pol. Na misel so mi pričeli prihajati dogodki, ki so se mi prej zdeli nepomembni, so pa vodili v ujetništvo Stražnega stolpa. Kako so starešine že na začetku tipali, če bi bil primeren kandidat. Kako so me spraševali, če imam računalnik, pa sploh nisem vedel zakaj sprašujejo. In čez en mesec spet: "Saj imate internet, ne?". Takrat ga še nisem imel, starešine pa so prav dobro vedeli, kaj bi na internetu lahko izvedel o njih.
Zvedel sem, da je starešina D.J., ki me je spraševal za internet, na avtu, ki ga je prodal bratu, zavrtel števec nazaj. Ne verjamem, da veruje v Boga, sicer bi se ga bal in tega ne bi storil. Pri tem početju ga je videl nek interesent, s katerim je D.J. preučeval. Seveda je takoj nehal preučevati, sam pa se spomnim, kakšne razloge je potem ta starešina navajal za prekinitev študija. Starešine JP svojim ovcam lažejo o razlogih, zaradi katerih ljudje zapuščajo njihovo organizacijo. Izmišljajo si razne skrite grehe, zaradi katerih jih je Jehova zavrgel, ker mora njegovo ljudstvo ostati čisto.
Spoznal sem, koliko so mi starešine zamolčali, ko so me vabili v svojo oranizacijo. Vse neizpolnjene prerokbe o koncu sveta, resnico o začetkih organizacije, stalno spreminjanje razlag, najbolj pa sem bil šokiran, ko sem izvedel, da JP do leta 1953 niso smeli cepiti svojih otrok. Ko sem podrobneje pregledal Božji zakon o krvi sem ugotovil, da ne samo, da ne prepoveduje transfuzije, niti uživanja krvi ne prepoveduje. JP nosijo vedno s seboj samomorilske kartice NE KRVI, ki zdravnike oproščajo odgovornosti v primeru, da bi Priča umrl zaradi zavračanja transfuzije. Take kartice dobijo tudi njihovi otroci! K sreči jih moji niso nosili, ker se mi ni zdelo prav, čeprav tega nisem nikomur povedal.
Ko sem zvedel resnico o JP, sem se počutil, kot da bi v svoji hiši odkril strupeno kačo, ki je dve leti in pol čakala, kdaj me bo pičila. Občutek strahu, obenem pa olajšanje, da je nevarnost minila. Začel sem sistematično preverjati nauke JP z Biblijo. Njihova teologija se je pričela podirati kot domine. Mogočni Stražni stolp je postal peščeni grad, ki ga odplakne vedro vode.
O tem sem govoril tudi Pričam. Skoraj vsi, s katerimi sem govoril, so opazili iste napake v organizaciji, kot midva z ženo. Vendar iz posameznih dogodkov niso znali sestaviti celotne slike. Opazili so vsako posamezno drevo, obenem pa trdili, da tu ni nobenega gozda. So pa v pogovorih praviloma vsi povedali tudi, kaj se je njim dogajalo. JP se ne smejo pogovarjati o slabih straneh svoje organizacije in krivice nosijo v sebi. To je bila prilika, ko so se lahko izpovedali. Nek brat je na primer povedal, da je resno razmišljal, da bi zapustil organizacijo. Da se je moral poleg drugega pred starešinami zagovarjati, zakaj ni naredil več ur. Ko je odgovoril, da je to njegova stvar in se to njih ne tiče, ga nihče v dvorani ni hotel več pogledati. Ne da bi starešine karkoli objavili z odra, je šlo od ušes do ušes sporočilo, da je nezanesljiv. Odločil se je, da bo vendarle ostal, ker "Jehova je imel vedno na zemlji svojo organizacijo" in "kam naj pa grem?". Ko sem omenil, da v Bibliji ni govora o kakršnikoli organizaciji, in da ni res, da je Jehova vedno imel na zemlji svojo organizacijo, se ni hotel več pogovarjati.
Obveščevalna služba teokratičnega kraljestva je kmalu dobila podatke o moji subverzivni dejavnosti. Po telefonu me je poklical starešina R.V. in z gospodovalnim glasom zahteval, naj pridem v dvorano, ker je treba "popraviti tvoje razmišljanje o organizaciji ". Toliko o svobodi misli pri JP. Jasno sem mu dal vedeti, da je moje razmišljanje povsem v redu (sin me je kasneje vprašal, koga sem kregal). Ko je videl, da svojega mišljenja ne dam, je zahteval, naj o tem ne govorim več okoli. Toliko o svobodi govora pri JP. Če bi bil še JP, bi se moral zahtevam starešine ukloniti. Svoboda misli in svoboda govora sta dve temeljni človekovi pravici. Organizacija, ki človeku krati pravico misli in govora ni nič drugega kot totalitarna.
Starešine so tedaj očitno sprevideli, da bodo z mano težave, saj sem pričel rušiti informacijsko blokado, v kateri so držali svoje ovce. Za izključitev niso imeli nobenega razloga, ker nisem z ničemer grešil, svojih ovc pa tudi niso mogli posvariti pred mano, ker so Priče vedeli, da nisem nikakršen grešnik. Približno teden dni kasneje me je poklical glavni starešina J.L. in mi na prijazen način predlagal, da bi se pogovorili. Prijazno sem mu odgovoril, da se nimamo kaj pogovarjati in da nočem biti član take organizacije, kot je njihova. Pogovor je trajal skoraj četrt ure. K sreči sem ga snemal, tako, da imam materialne dokaze za to, da starešine marsikaj vedo, kar prikrivajo svojim ovcam. Po četrt ure je očitno ugotovil, da preveč vem, da bi me lahko še farbal, in rekel, da bo upošteval mojo izjavo, da nočem biti več član organizacije. Na koncu je še dodal, da moram dati pismeno prošnjo, če hočem biti sprejet nazaj.
Navadni priče o tem niso nič vedeli in jaz sem še vedno govoril z njimi. Vsem sem tudi povedal, da sem zahteval, da našo družino brišejo iz članstva, vendar Jehovove priče upoštevajo samo, kar objavijo starešine z odra, zato sem bil v njihovih očeh še vedno Priča in so se lahko pogovarjali z mano. Spoznal sem, kako globoko v podzavest jim je Stražni stolp vcepil svoje resnice. Nobeno dokazovanje iz Biblije jim ni prišlo do živega, kakor da bi govoril steni. Če sem omenil slabosti njihove organizacije, so jih opravičevali, čeprav so za njih slišali prvič. Celo neka mati štiriletne hčerke je, ko je izvedela, da JP niso smeli cepiti otrok, opravičevala to zmoto! Kaj pa če bi otrok umrl zaradi posledic cepljenja?
Vse bolj sem spoznaval, da je Stražni stolp Pričam pomembnejši od Biblije. Če sem jim kaj dokazoval iz Biblije, so mi odgovarjali iz Stražnega stolpa, vendar so vedno potegnili kratko. Kako naj se proizvod peščice mož iz Brooklyna kosa z Biblijo? Z.M. mi je celo rekel, da je Biblija sol, in kdor je samo sol, se zastrupi.
Če kdo zapusti organizacijo JP, to preostalim zelo zbije moralo, zato starešine z odra niso objavili, da sva se sva žena in jaz odločila organizacijo zapustiti. Čez mesec dni so bili to prisiljeni storiti, ker so sprevideli, da ne bom utihnil. Po tistem se ni hotel nihče več pogovarjati z nama, če sva koga srečala, se je obrnil stran.
Ker sem prav dobro vedel, da so starešine svojim ovcam navedli lažne vzroke za naš odhod iz organizacije, sem sestavil prijazno pismo, v katerem sem podrobno opisal razloge, zaradi katerih smo organizacijo zapustili. Poslal sem ga bivšim bratom in sestram, s katerimi še nisem govoril. Odgovor je bil presenetljiv. Večina ni odgovorila, kar sem pričakoval, nekateri pa so odgovorili z odkritim sovraštvom in me zmerjali z odpadnikom in satanovim služabnikom. G.S. je pismo celo razcefral in mi ga poslal nazaj. Nihče pa ni znal mojih trditev argumentirano zavreči.


Z vsemi, ki sem jim pisal sem bil v dobrih odnosih in nikomur nisem nikoli rekel žal besede.
Med pogovori z JP sem opazil, da mnogim ni prav, da razgaljam napake njihove organizacije. Vprašajo naj se, kaj jim je ljubše: luč ali tema? Če so iskreni, napak ne bodo prikrivali. Med postavljanjem te strani sem dobil nekaj e-mailov z nasveti JP, o čem naj pišem. Pravijo, da čakajo na spremembe v organizaciji, da je to, o čemer pišem, že preteklost. Verjamem, da pred ljudmi ne morejo več prikazovati organizacije v taki luči, kot so delali prej, ko ljudje niso bili seznanjeni z nečednostmi organizacije. Vendar s tem, ko želijo, da bi se preteklost pozabila, kažejo kesanje, kakršnega je kazal Judež, ko je rekel: "izdal sem nedolžnega človeka" farizejem in ne tistemu, ki ga je izdal. Pravi znak kesanja je prenehanje z nepravilnimi dejanji, in ne priznavanje tistega, kar postaja očitno. Jehovove priče do tega dne še vedno privabljajo nove člane z izmišljenimi besedami, prikrivanjem dejstev in neetičnimi postopki .
Starešina J.L. mi je v zadnjem pogovoru rekel: "Prostovoljno si prišel, prostovoljno si odšel." To ni res. Če bi JP nastopili z resnico o svoji organizaciji, se jim ne bi pridružil nihče! Borec proti kultom Steve Hassan trdi, da se ljudje ne pridružijo kultom - kulti jih rekrutirajo. JP ljudi zapeljujejo z lepimi besedami, resnico pa skrivajo. Saj tudi, ko pozvonijo na vrata, nikoli ne rečejo najprej: "Jaz sem Jehovova priča." Prav vse sekte delujejo tako: nikoli se ne predstavijo kot pripadniki sekte, vedno pa vam poskušajo dopovedati, kako pomembno je njihovo sporočilo.
Tisti, ki vam na vratih ponujajo Stražni stolp, niso vsi jehovci, nekateri so ujetniki Stražnega stolpa. Zato bodite z njimi prijazni, saj ne veste, kdo stoji pred vami. Svoje ovce pozna samo Jezus in noben človek ali človeška organizacija ne more presojati v njegovem imenu.
Verjetno ste opazili, da na teh straneh ne razpravljam o biblijskih naukih. Razpravljati o Bibliji z nekom, ki je Biblijo spremenil, se mi ne zdi vredno truda. Nekaj pa le moram omeniti. Jehovove priče si ne znajo predstavljati življenja zunaj organizacije, verjamejo, da jih bo Jehova v tem primeru zapustil, sami pa bodo prepuščeni na milost in nemilost satanu in demonom. Nikjer v Bibliji ne piše, da si lahko Božjo naklonjenost pridobimo s pripadnostjo določeni organizaciji ali z določenimi dejanji.
Bog je ljubezen (1. Jan. 4:16), ljubezni pa se ne da prislužiti. Ljubezen ni dajanje in prejemanje. Ljubezen ni žrtvovanje za drugega, kot mislijo JP, kakšen pomen bi sicer imel biblijski stavek: "in ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi." (1. Kor. 13:3) Bog Jehovovih prič ljudem postavlja zahteve, vendar "ljubezen ne išče svojega" (1. Kor. 13:5). Kdor hoče spoznati Boga, mora iskati ljubezen, kdor misli, da ga bo našel med črkami, naj primerja naslednje stavke:

1. Kraljev 7:26 2. Kroniška 4:5
2. Sam. 8:4 1. Kroniška 18:4
2. Sam. 6:23 2. Sam. 21:8
2. Kraljev 25:8 Jeremija 52:12
1. Kraljev 9:23 2. Kroniška 8:10
Jehovove priče verjamejo, da so našli smisel življenja, čeprav bo izpolnjen šele v raju na zemlji. Medtem, ko čakajo na raj, je smisel njihovega življenja zvonjenje pred vrati, možgane na off in starešine na straži.

Smisel življenja se ne skriva v nobenem "posebnem spoznanju", včasih je dovolj odpreti oči in spoznati, da je življenje lepo. Čeprav včasih ne gre brez solza,


je polno smeha in radosti.


Če so vode življenja tako razburkane, da se vam zdi, da ne boste izplavali,


stopite na surf . . .


Zbogom, Stražni stolp