20 let sem bil Jehovova priča

Moja starša sta Jehovovi priči postala že ko sem imel štiri leta.
Tako sem bil celotno dosedanje življenje v “resnici”

Nikoli nisem bil zadovoljen s svojo vero, saj mi je bila vsiljena. Ni bila stvar moje odločitve.
Pa zaradi tega ne obsojam staršev, saj sta tudi onadva bila zaslepljena. Laži Wachtowerja, so namreč zelo mamljive.

Odraščanje v duhu “resnice” je na meni pustilo številne posledice. Ker živim na vasi, nisem nikoli imel veliko družbe. Tista ki sem jo imel, je bila posvetna in so mi jo starši odsvetovali.
V šoli sem imel pečat jehovca. Čeprav sem se sošolci dobro razumel, so v kriznih trenutkih na dan prišle žalitve zaradi moje vere. Takrat mi je bilo zelo hudo.
Po drugi strani mi je skupnost ponujala nek nov svet, ki mi nikoli ni bil čisto jasen.
Ilustracije so bile lepe. Bratovščina mi ni nikoli bila preveč všec, saj je bila stroga, omejevalna in neljubeča, razen nekaterih izjem s katerimi sem v stiku še danes.
Srednja šola je bila pravo olajšanje, saj jih večina ni vedela za moje verovanje. Tako sem lahko z sošolci gradil neobremenjen odnos.
S starši sem se v tistih časih večkrat pogovarjal o določenih doktrinah, ki mi niso šle v glavo.
Kako maziljenci vedo da so maziljeni?
Kako so lahko ustvarjalni dnevi trajali 6000 let?
Starša pravih odgovorov nista poznala.

17. oktobra 1993 sem se krstil.
Leta 2000 sem prvič prisurfal na internet.
Seveda so me med drugim zanimale tudi strani o Jehovovih pričah. Bilo jih je precej - in vse so bile nasprotne.
Ko sem prvič videl odpadniško stran, mi priznam ni bilo nič jasno.
Videl sem letnico 1914, 1975 ter nekaj o krvi.
Na začetku sem mislil, da je vse le šala, toda ko sem stvari prebral, sem se ustrašil.
Odzval sem se čustveno.
Zacel sem braniti “resnico”, ki je bila glavna tema dotedanjega življenja.

Leta 1996 sem začel hoditi s posvetno punco, s punco ki ni bila Jehovova priča.
Bila je moja prva ljubezen, velika.
Zaradi tega sem imel vedno probleme z starešinami in italijanskimi misijonarji.
S punco sva se zaradi vere velikokrat skregala, saj ni bilo mogoče igrati dvojnega življenja, ne da bi to opazili.
Bila je na koncu z živci, ni imela moči, da bi se dalje borila, zato me je zapustila.
Dandanes jo popolnoma razumem, saj ni bilo drugega izhoda. Odpuščam ji.
Takrat se je pisalo leto 1999.
Ker so me sumili nečistovanja, sem ostal sam, bratje in sestre pa so name začeli gledati slabšalno, nisem se jim zdel duhoven. Na sestankih sem imel govore in branje Stražnih stolpov, prednost so mi odvzeli.
Čeprav sem že takrat imel neke svoje poglede, si življenja brez “resnice” še nisem predstavljal.
Oznanjeval sem malo. Nikoli nisem rad oznanjeval, toda včasih mi je bilo zanimivo igrati na oznanjevanju. Nikoli nisem do ljudi pristopal klišejsko, zmeraj sem uporabljal humor, zato so z mano oznanjevali večinoma mladi.
Moja vera je bila takrat le še ugašajoča žerjavica.
Na kongresih sem bil že “outsider”, družili smo se le izbrani.
Leta 2001, ko so me izobčili so mi bile stvari popolnoma jasne.
Prva stvar, ki sem jo ugotovil je, da je biblija človeska knjiga, kot vse druge. Biblijske zgodbe so samo prirejene zgodbe drugih civilizacij.
Njeni bogovi so samo nasledniki poganskih. Jehova kot stvarnik ne rabi organizacije na zemlji,saj ni nek drugorazredni politik, ki si mora nabirati podporo na zemlji, oznanjevanje pa je volilna kampanja.
Dejansko je trditev, da ima bog na zemlji svojo organizacijo zanj zelo ponižujoča.
Ne obstaja prav noben dokaz, da je današnje maziljence izbral Jehova.
Kako to, da so nekdaj vsi bili maziljeni?
Kaj sploh pomeni maziljenost?
Neposredno vodstvo od boga?
Boljše razumevanje biblije?
Zakaj so potem potrebna “NOVA RAZUMEVANJA” mar Jehova napačno informira maziljence?

Seveda se strinjam, da bo prišel konec, toda kateri?
Konec organizacije, konec mojega in vašega življenja?
Ali je res vredno čakati celo življenje na nekaj boljšega?
Ali ni današnje življenje dovolj lepo?
Če le znaš živeti!!

Neko nedeljo ko sem še zadnjikrat poslušal laži iz odra mi je prekipelo, nekaj sem moral storiti.
Želel sem da bi bilo nekaj velikega in posebnega. Naredil sem stran o zmotah Jehovovih prič.
Jehovove price so me zasovražile še bolj, kot si to lahko predstavlja človeški um.
Odpuščam tudi njim, saj niso krivi, da me sovražijo, tako jih je indoktriniralo vodstvo Jehovovih prič.
Sedaj po nekaj letih ko je grozeči jastreb izginil se počutim svobodnejšega in življenje je dobilo smisel!!
Zdaj lahko ljubim svojo punco na normalen način in nič se mi ni treba več skrivati:))
Ko tako hodim po ulicah, vidim Jehovove priče, kako stojijo na uličnem vogalu. Videti so ubogi in utrujeni. Toda prepričani so, da mora biti tako, če hočejo ugajati bogu.
Vsak dan, odkar sem pobegnil iz vrst Jehovovih prič, je zame nova radost, ne preganja me vec občutek krivde.
Jutranji spanec konec tedna je čudovit.
Imejte se lepo in nikoli več jim ne dovolite, da vas ustrahujejo.