ENA ZGODBA

Med prispelimi e-maili sem na mojem računalniku našel tudi tegale!

Vsebina kar kliče po objavi, pa sem se odločil, naj bo tako!!

Tole zgodbo že dolgo nosim v sebi. Pred nekaj meseci bi izgledala kot slavospev čudovitemu prijateljstvu, ki je preraslo v ljubezen.
Izpolnitev sanj, hrepenenj in pričakovanj…Danes pa je vse skupaj kot sestavljanka, na katero je nekdo namerno stopil in jo razbil na tisoč košckov. Te koščke počasi lepim skupaj. Dobivajo obliko, barvo in ime. Vendar je tokrat slika drugačna. Na sliki je prestrašen mlad človek, ki je iskal smisel življenja in obstoja pri svojih domnevnih prijateljih in bratih, našel pa izhod v vrvi, ki je tople poletne noči za vedno končala njegovo življenje.

Še vedno ne morem dojeti, da ga ni več. Bil je čudovit, inteligenten, čustven, nežen in pozoren moški. Imel je največji kapital, kar ga lahko kdo ima:
mladost in ogromno znanja.
Ko se zgodi samomor, ljudje govorijo. Tudi do mene so prišle govorice o tem, da je bil moj mladi prijatelj Jehovova priča in da so ga njegovi bratje izsiljevali. Jehovove priče. Pa to so ja prijazni, mirni ljudje, ki ti na ulici ponudijo časopis. Kako lahko nekoga izsiljujejo? Kako bi lahko bil član tega kulta, ce jaz nisem vedela čisto nič o tem? Počasi pa se je zgodba spremenila. Naenkrat ni bilo več govora o Jehovovih pričah. Glavni krivec za smrt svojega prijatelja sem postala jaz, ki da mu nisem vračala ljubezni… kot, da nisem bila prizadeta že s tem, ker je tako neumno in nesmiselno končal svoje mlado življenje, sem naenkrat postala glavni krivec. Kako je mogoče, da se zgodba v enem tednu obrne na glavo? Kdo ima moč, voljo in sposobnost, da prepriča ljudi, da začnejo verjeti v neko stvar, ki je popolnoma absurdna?

Ko je šla zadeva tako daleč, da sta me tudi starša mojega prijatelja obsodila, češ da je umrl zaradi mene, ki da sem totalno pokvarjena ženska, ki se je igrala z njunim sinom in mi prepovedala obiskovati ga na pokopališču, sem se odločila da najdem odgovore. Ne zaradi staršev, ne zaradi okolice, pač pa zaradi njega in sebe. Morala sem nehati s samoobtoževanjem, ki je bila logična reakcija na obtožbe. V mislih sem obnovila vsak najin pogovor, vsako njegovo kretnjo, obnašanje v zadnjem času. In prišla sem do nenavadnih zaključkov in opažanj. Kako to, da mi nikdar ni povedal, kaj ga muči?

Šla sem po sledeh govoric. Najprej sem se obrnila na njegovo sestro, ki mi je zatrdila, da se je prijatelj pred dvema letoma res družil z Jehovovimi pričami. Vendar doma niso o tem nič vedeli, dokler mu nekoč po naključju niso odprli pisma, ki ga je dobil od JP. Starši so takrat zagnali velik cirkus, JP celo tožili zaradi nadlegovanja in tožbo dobili. Prijatelj pa je na prigovarjanje svojih staršev obljubil, da bo izstopil iz JP in da se ne bo dal krstiti, kot je nameraval. Zažgati je moral tudi vse Stražne stolpe, ki jih je imel doma. Takrat so se baje dogovorili, da je zadeva imenovana JP zaključena in da več nikdar ne bodo o tem razpravljali.

Ko sem poznala vsa dejstva, me je zanimalo, kdo in kaj sploh so Jehovove priče. Tako sem zašla tudi na tole stran. Ko sem brala avtorjeve besede, sem v vsem tem, kar je opisal našla svojega prijatelja. Našla sem odgovore. Našla sem resnico. Vse, česar se spomnim o tem, kako je govoril, kako se je izmikal, da bi mi dal konkretne odgovore na moja vprašanja, kako nemiren in prestrašen je bil zadnje čase, koliko skritih poti je imel, za katere nisem vedela niti jaz, ki mi je drugače vse povedal… in kako jezen je bil enega zadnjih dni, ko sva se srečala. Jezil se je, češ da so ga spet našli in da mu težijo po telefonu in nočejo razumeti, da rabi en del življenja tudi zase. Na vprašanje, kdo te je našel, se je izmotal z banalnim izgovorom, čes da mu šef ne da miru niti popoldne…. S starši je imel velik prepir par dni pred smrtjo. Potožil mi je, da ga obsojata, da se spet zapleta v tisto svojo sekto in da uživa mamila, ker je tako čuden zadnje čase.

V zadnjih dneh ni zamudil niti ene priložnosti, da mi ne bi povedal, kako rad me ima, kako je srečen, ker sva se našla in da mu ni žal niti za eno samo sekundo, kar sva bila skupaj. Govoril je o tem, kako je bil preprican, da njega ne bo imel nikdar nihče rad, da ne bo nikdar spoznal, kaj je ljubezen. In zahvaljeval se mi je za vsak poljubček, za vsak objem, za vsako nežnost… Prosil me je tudi, naj ga zjutraj takoj pokličem, ker je srečen, kadar ga zbudim po telefonu jaz, ne pa kdo drug. In potem sem ga nekega vročega poletnega jutra klicala zaman….

Povejte mi, vi, ki veste več o tem kot jaz, kakšna je to vera, ki svojim ljudem obljublja večen mir in srečo v onostranstvu, v tem življenju (edinem, ki ga imamo) pa jim vzbuja občutek krivde in nemoči? Kdo to dovoli? Mar tista višja sila, ki naj bi bila tako zelo pravična in poštena? Zakaj toliko skrivnosti, zakaj vse tako tajno, podtalno in zahrbtno?

Vem, da bodo tisti, ki so mojega prijatelja pahnili v to nesmiselno dejanje ostali nekaznovani. Zavarovali so si hrbet. Občutek imam, da imajo izkušnje s tem. Kaj res nimajo vesti?

Sprašujem se kako bi bilo, če bi takrat, ko je prijatelj še živel, vedela to, kar vem danes. Bi mu lahko pomagala, da bi v sebi našel mir, da bi našel smisel življenja?
Samo moja ljubezen je bila premalo, da bi ga zadržala tukaj.