Napisal: Bivši član JP

V ujetništvu Stražnega stolpa


Verjetno se nihče med vami ne bi odpravil na iskanje zaklada, ki je zakopan na koncu mavrice. Kaj pa, če bi ga odšli iskat vaši prijatelji, za katere veste, da so pri zdravi pameti? Zdeli bi se vam smešni, radovednost pa vam ne bi dala miru, dokler jih ne bi vprašali, na čem temelji njihovo prepričanje.
Danes skoraj šest milijonov ljudi po vsem svetu verjame, da bodo živeli večno v raju na zemlji. Svoje prepričanje utemeljujejo z Biblijo. Vabijo vas, da skupaj z njimi pregledate dokaze za njihovo prepričanje. Zamisel, da bi lahko človek živel večno v takem okolju, kot ga prikazuje slika na desni, se vam zdi smešna, obenem pa občudujete vero teh ljudi, ki so žrtvovali svoj čas, da delijo svoje prepričanje z drugimi. Iz gole radovednosti jim dovolite, da vam predstavijo svoje argumente...
Preden so Jehovove priče prvič potrkali na moja vrata, sem o njih vedel samo to, da hodijo od vrat do vrat, da so zelo nepopularni, slišal pa sem tudi zgodbice, da so nesli čolne na Šmarno goro, da prakticirajo skupinski seks in podobne reči, ki jim nisem mogel verjeti, ker nihče od pripovedovalcev tega ni osebno videl, niti ni poznal koga, ki bi to osebno videl. Čudilo me je, kako ob vsej nepopularnosti še najdejo koga, ki bi se jim pridružil.
Ko sta se pred mojimi vrati pojavila dva prijazna gospoda z Biblijo v rokah, sem ju najprej odslovil, ker sem mislil, da sta prodajalca, vendar sta mi hitro razložila, da ničesar ne prodajata. Pogovarjata se namreč o Bibliji. Ker nisem imel časa, sta mi pustila dve reviji in vprašala, če lahko prideta kdaj drugič. Nisem imel nič proti. Reviji sem na hitro prebral in sem bil začuden, kolikokrat se sklicujeta na Biblijo. Sam sem Biblijo sicer bral, predvsem evangelije in pregovore, v njej sem našel veliko življenskih modrosti, drugače pa nisem bil veren, čeprav sem dopuščal možnost, da Bog obstaja.
Kmalu sem dobil ponovni obisk. Tokrat sem gospoda povabil naprej. Približno eno uro smo se pogovarjali o Bibliji, prihodnosti, smislu življenja. V nekaterih pogledih smo se strinjali, naprimer, da je Bogu ime Jehova (v moji Bibliji je pisalo Jahve, zato se mi ni zdelo nenavadno, če JP uporabljajo obliko Jehova), da se mrtvi ničesar ne zavedajo (to sem že sam prebral iz Pridigarja), da človek nima neumrljive duše (v to že prej nisem verjel, saj nisem bil veren). Nekatere njihove trditve pa so se mi zdele kratko malo iz trte zvite. Ob odhodu sta mi gospoda pustila knjigo Spoznanje, ki vodi v večno življenje, iz katere je tudi gornja slika. Vprašala sta, če se lahko ponovno oglasita. Spet nisem imel nič proti.
Knjigo Spoznanje sem seveda prebral. Napisana je tako, kot da razlaga Biblijo po temah, ki naj bi jih Biblija obravnavala. Odgovarja na temeljna vprašanja o smislu človeškega življenja. Od kod smo prišli, kdo smo in kam gremo. Knjiga je polna biblijskih stavkov in bralec dobi občutek, da se bo z branjem te knjige naučil nekaj o Bibliji. Kdor pa Biblijo pozna, bo videl, da so stavki vzeti iz konteksta in da knjiga Spoznanje bralca ne usmerja k Jezusu Kristusu, temveč k organizaciji, ki je knjigo izdala. Sam takrat Biblije žal še nisem poznal dovolj, da bi ugotovil, da je vsebina knjige samo bistroumno zavajanje. Vendar pa bi bila ta knjiga samo ena od množice knjig, ki sem jih prebral in odložil na polico, če se Jehovove priče ne bi spet oglasili pri meni.
Tokrat sem jim pokazal gornjo sliko in jih vprašal, če res verjamejo, da bo prihodnost taka. Eden od njiju mi je začel brati biblijske stavke, ki so to potrjevali. Nisem jim seveda verjel, vendar pa je name naredilo vtis, da vse dokazujejo iz Biblije. Kasneje, ko sem zapustil njihovo organizacijo, sem videl, kaj vse se da "dokazati" iz Biblije.
Jehovove priče so me nato redno obiskovali vsak teden. Na njih nisem videl nič slabega, bili so prijazni, urejeni, v nič me niso silili, nič niso zahtevali. Od njih sem dobil precej literature, vsakič novi reviji Stražni stolp in Prebudite se in precej knjig.
Po naravi rad berem, zato sem dobljeno literaturo redno bral. Ne da bi sam to opazil, sem nehal brati ostale knjige, ker sem imel vedno sveže izdaje Jehovovih prič. Počasi sem začel razmišljati na njihov način. Vedno bolj se mi je zdelo, da učijo resnico, saj vse utemeljujejo z Biblijo. Logično se mi je zdelo, da če resnica nekje obstaja, potem je to pri Bogu, Bog nam je dal Biblijo in kdor sledi Bibliji, hodi v resnici. Do takega razmišljanja me je privedlo branje literature JP in ne branje Biblije. Kmalu sem začel uporabljati Biblijo tako kot Jehovove priče. Samo posamezne stavke, ki so potrjevali njihov nauk. Če sem bral kaj več, sem za vse, česar nisem razumel, poiskal razlago v njihovi literaturi.
Medtem smo se vsak teden približno tri ure pogovarjali o Bibliji, povedal pa sem jim tudi praktično vse o sebi. Pogovori so se mi zdeli zanimivi in dobil sem vtis, da so Jehovove priče ljudje, ki veliko razmišljajo in so odprti za nove ideje. Sploh se mi ni zdelo, da predstavljajo kakšno nevarnost, saj nisem videl nobene morebitne koristi, ki bi jo imeli s tem, da me zvabijo v svojo organizacijo. Zdeli so se mi povsem iskreni, saj so prišli v svojem prostem času, za literaturo pa niso zahtevali nobenega plačila. Ker se mi ni zdelo prav, da mi jo dajejo zastonj, sem jim jo plačeval.
Obiskoval me je vedno brat J., ki je bil zadolžen za področje, na katerem stanujem, z njim pa je bil skoraj vedno drug brat. Kasneje sem izvedel, da so bili to v glavnem starešine in da s tem, ko se pri obiskih menjavajo, želijo doseči to, da spoznaš čimveč Prič. Ko jih že nekaj poznaš, te lažje zvabijo v svojo Kraljestveno dvorano.
Po dveh mesecih sem sprejel njihovo ponudbo za biblijski študij. Čeprav mu rečejo "biblijski", se ne preučuje Biblije, temveč knjigo Spoznanje. Takrat se mi to ni zdelo čudno, ker sem verjel, da knjiga Spoznanje pomaga pri razumevanju Biblije.
Od samega začetka druženja s Pričami sem bil pozoren na morebitne manipulacije ali pranje možganov. Manipulativnih metod, kakršne uporabljajo akviziterji, ali pa preprosto nekdo, ki nekaj hoče od tebe, niso uporabljali. Manipulativne metode sem zasledil šele po krstu, ko mislijo, da so dobili pravico nekaj zahtevati od tebe. O pranju možganov sem pa vedel edino to, kako prepoznati osebo z opranimi možgani: ko napadeš njihovo prepričanje se ne odzovejo razumsko, temveč čustveno. Meni se JP niso zdeli kot osebe z opranimi možgani, ker so svoje trditve znali vedno utemeljiti. Šele kasneje sem ugotovil, da JP reagirajo izredno čustveno, če pokažeš na napake njihove organizacije.
Če bi o pranju možganov vedel kaj več, potem bi takoj ugotovil, da je "biblijski študij" v bistvu indoktrinacijski proces. Veliko Prič prizna, da niso našli "resnice", dokler niso preučili knjige Spoznanje. S tem, ko sem sprejel biblijski študij, sem naredil eno največjih neumnosti v življenju. Bil sem bedak. Igral sem se z vžigalicami v skladišču smodnika.
Približno mesec dni kasneje je naša družina obiskala prvi shod v Kraljestveni dvorani. Žena je bila takrat drugič noseča, prvi sin je bil star dve leti in pol. Sprejeti smo bili prisrčno, ni mi pa ušlo, da to ni kraj za otroke, zato sva kasneje shode obiskovala sama. Po prvem obisku dvorane je začela preučevati še žena, čeprav prej ni kazala nobenega zanimanja za kakršnokoli vero. Verjetno ji je ženski instinkt namignil, da bi bilo to bolje za najin zakon. Kasneje sem odkril, da so med JP redki zakoni, kjer je Priča samo mož, precej pa je takih, kjer je Priča samo žena.
Obiskovanje shodov nama je bilo sprva v veselje, saj so se nama zdeli JP prijetna družba. Motilo naju je samo, da so neprestano spraševali, kdaj bova prišla z otrokom.
Prej kot v enem letu sva se oba krstila. Tedaj je bila naša družina že večja za enega člana. Bili smo srečni, saj smo verjeli, da imamo pred sabo čudovito prihodnost. Svoje prepričanje smo rade volje razlagali ljudem, bilo je poletje, sijalo je sonce . . . potem pa so se medeni meseci končali. Ali si predstavljate, da vas zapelje prečudovita lepotica (ali lepotec), ki je povrhu vsega še pametna in bogata. Po poroki pa začnete počasi ugotavljati, da brez make-upa sploh ni lepa, da so njena spričevala ponarejena, bogastvo pa si je prislužila s prostitucijo.
Počasi sva začela spoznavati temnejšo plat organizacije Jehovovih prič. Prišla je jesen, otroka sta bila precej bolna, zato smo včasih manjkali na shodih, ali pa sem prišel sam. Ženi se je iztekel porodniški dopust, morala je nazaj v službo, kjer je imela zoprn delovni čas, domov je hodila ob pol sedmih zvečer. Otroka sem seveda vse popoldneve čuval sam. Za moškega je čuvanje otrok starih 1 in 3 leta naporna reč. Bil sem precej izčrpan. Vse to se je poznalo na naših "teokratičnih aktivnostih". Do tedaj sem verjel, da je treba služiti Bogu z veseljem in radostjo, saj je Bog ljubezen. Pri Jehovovih pričah pa se predanost Bogu meri z urami oznanjevanja in številom oddanih revij. Da ne bo pomote: nihče naju ni kritiziral ali silil k oznanjevanju, samo na lep način so nama dali vedeti, da od naju pričakujejo več. Starešine ravnajo s svojo čredo v žametnih rokavicah, saj vedo, da bi imelo siljenje nasproten učinek od željenega. Toda v žametnih rokavicah se skrivajo železne roke.
"Ali dela tvoja žena osem ur?" je vprašal starešina, ko sva manjkala na enem od shodov. Kot, da bi bilo to kaj nenavadnega. In naslednji teden spet: "Ali dela tvoja žena osem ur?" Ja, seveda, osem ur dela. Ali naj pusti službo, da bo lahko hodila na shode? Tukaj mi je že zazvonil alarmni zvonec, da nekaj ni v redu. Vendar se je morala mera dopolniti, da sva spregledala, da ne gre za samovoljo posameznika, temveč voljo organizacije, ki hoče, da se člani nečemu vrednemu odrečejo v prid "boga", ker bodo potem teže sami sebi priznali, da so ravnali napačno, ko so se priključili organizaciji. Od moje žene so zahtevali samo, da zamenja službo za tako s polovičnim delovnikom. Kako bodo priznali zmoto tisti, ki so svojemu otroku odrekli krvno transfuzijo in je umrl?
Še vedno sem veliko bral in tako sem odkrival vedno več biblijskih stavkov, ki v literaturi JP nikjer niso imeli razlage. Kot da ne bi obstajali. In literatura JP je obsežna! Poleg tega pa sem naletel tudi na nekaj nesoglasij v literaturi. V eni knjigi je pisalo, da bodo prebivalci Sodome imeli vstajenje, v drugi pa, da so pokončani za večno. Ko sem v svoji naivnosti vprašal starešino, katera razlaga je pravilna, se je izmotal z odgovorom, da Bog že ve. Kasneje sem na internetu zasledil, da so ubogi prebivalci Sodome v zgodovini JP najmanj trikrat dobili vstajenje, potem pa ga spet izgubili. Starešina je to prav gotovo moral vedeti, vendar mi je resnico zamolčal.
Jehovove priče imajo enostavno merilo za vernost: vsak mora oddati mesečno poročilo o oznanjevanju. Če ga oddaja neredno ali pa ima premalo ur, pomeni, da je slab v veri in mu je treba pomagati. Midva z ženo sva kmalu dobila pomoč. Ženi so določili starejšo sestro, s katero naj bi hodila na oznanjevanje, z mano pa naj bi hodil starešina B.P. Nihče ni pomislil na to, da imava doma dva majhna otroka, ki potrebujeta starše. Starešina B.P. si ni vzel časa takrat, ko sem ga jaz imel, meni pa se je zdela to bolj prisila kot pomoč, tako da nisva šla nikoli skupaj na oznanjevanje. S tem sem si seveda prislužil črno piko. Žena je šla s svojo "pomočjo" nekajkrat na oznanjevanje med odmorom v službi. Bila je pod stalnim psihičnim pritiskom, služba, otroci, ki jih je videla samo zjutraj in zvečer, obenem pa so ji starešine dali jasno vedeti, da od nje pričakujejo več. Zbolela je na želodcu in bila tri tedne na bolniški. Nihče od "božjega ljudstva" do nje ni pokazal niti najmanjšega sočutja.
Življenje Jehovovih prič je ena sama dirka za časom. Na teden imajo tri shode, dvakrat po dve uri in enega enournega, na vse shode se morajo pripraviti, enkrat tedensko morajo imeti še družinski študij, poleg tega naj bi še najmanj enkrat na teden šli na oznanjevanje. Kdor hodi v službo in ima otroke, mu ne ostane praktično nič časa zase. In ravno to hoče organizacija doseči, kajti kdor ima čas, lahko temeljiteje preuči "resnice", ki jih organizacija ponuja kot "močno duhovno hrano". Jehovove priče se kmalu navadijo brati hitro in površno, saj jim vedno primanjkuje časa.
Še ena stvar mi je vzbujala velike sume: povsod v Bibliji so otroci omenjeni kot blagoslov. Tu pa so na otroke gledali kot na breme. Veliko mladih parov pri JP je brez otrok, družine z več otroki so pri njih redkost. V Stražnem stolpu z dne 1.10.1999 na strani 10 piše, da bo Jehova nagradil zakonske pare, ki ne bodo imeli otrok. Od otrok pričakujejo, da se bodo obnašali kot odrasli, zato jih morajo starši voditi v dvorano in na oznanjevanje. V dvorani morajo dve uri sedeti pri miru in poslušati, le če so zelo majhni se lahko s čim igrajo. Če so otroci nemirni, jih starši fizično kaznujejo. Sestra D.P. se je hvalila, da je njen tri leta star otrok moral sam utrgati šibo, s katero jih bo dobil, če ne bo priden. Otroštvo mora biti za otroke JP prava mora. Ko je bil najin starejši sin star štiri leta, mi je bilo dano vedeti, da bi bilo dobro, če bi ga začel voditi s seboj na oznanjevanje, "da se privadi". Odgovoril sem, da bo že sam povedal, kdaj hoče na oznanjevanje, ko bo dovolj star. Še ena črna pika.
Na začetku druženja s Pričami sta njihovo poznavanje Biblije in pripravljenost na biblijske razgovore naredila name vtis. Po krstu pa sem začel počasi spoznavati, da se Priče med seboj le redko pogovarjajo o Bibliji. Zdaj vem, da so starešine, ki so me obiskovali, le poskušali narediti vtis name. Ko sem jih kasneje kaj spraševal, sem pogosto ostal brez jasnega odgovora, kot v primeru s prebivalci Sodome, zato sem jih nehal spraševati in sem odgovore iskal sam. V dvorani smo bili trije, ki smo se radi pogovarjali o Bibliji. Ostali so se biblijskih pogovorov izogibali, kar se mi je zdelo čudno. Starešinam naše zanimanje za resnico ni ušlo, brata L.Š. so premestili v drugo občino, sestra S. pa se je poročila in odšla v tretjo občino Jehovovih prič.
Med Jehovove priče sem zašel, ker sem se rad pogovarjal o Bibliji, zdaj pa sem se znašel med ljudmi, ki se o Bibliji nočejo pogovarjati. V sebi sem občutil vedno večjo duhovno praznino. Iz literature JP, ki sem jo več ali manj prebral od letnika 1975 naprej, se nisem mogel naučiti nič novega. Pri sebi sem začel opažati spremembe, postajal sem razdražljiv, netoleranten, nisem se več smejal. Podobno sem opazil tudi pri drugih Pričah, da so nestrpni, samopravični, da se nikoli ne nasmejijo iz srca. Začel sem odkrivati skrivnosti Stražnega stolpa, ki jih zunanji opazovalec ne bo nikoli opazil.
V dvorani smo imeli še eno družino s predšolskimi otroci, ki so prišli med Priče dve leti pred nami. Ko smo mi prišli, so oni počasi že začeli zapuščati Stražni stolp. Družinski oče je imel resne dvome o nauku JP o Jezusu. Ko je imel v teokratični strežbeni šoli nalogo na odru, so mu dodelili ravno temo, o kateri je izražal dvome. Takrat sem še dopuščal možnost, da je to slučajno. Približno leto dni po tem dogodku sva z ženo povabila nekaj bratov in sester na večerjo. Ko smo pojedli, sem načel biblijski razgovor. Pri tem sem omenil en stavek iz Razodetja. Sestri, ki dela v Betelu, moja razlaga očitno ni bila jasna in je z vidnim strahom rekla, da nimam prav. Kar naenkrat se ji je začelo muditi in z njo je odšel še en par. Ostal je samo brat L.Š., ki se je rad pogovarjal o Bibliji. Kasneje sem ta stavek preveril in ugotovil, da sem povedal razlago JP z drugimi besedami, torej nič krivoverskega. Moja naslednja naloga -petminutni govor- v teokratični strežbeni šoli je imela prav to temo. Sestra je očitno letela starešinam povedat, da razmišljam po svoje. Postalo mi je jasno, da starešine z dodeljevanjem nalog preverjajo mišljenje Prič.
Naloge nisem naredil. Z ženo nisva več oznanjevala, ker s čisto vestjo nisva mogla vabiti ljudi v to organizacijo. V dvorano skorajda nisva več hodila. Poklical sem glavnega starešino J.L., če lahko pride na obisk. Za njega sem bil mala malica. Prepričal me je, da me ima Jehova še vedno rad, da so ljudje pač nepopolni in zato grešijo in da naj raje gledam v prihodnost. Povedal mi je, da sem s krstom obljubil, da bom izpolnjeval Božjo voljo in Božja volja je, da se oznani evangelij vsem ljudem. Nekako tako: ljudje so nepopolni, organizacija je pa Božja, zato ne smemo zapustiti organizacije zaradi ljudi.
Spet smo začeli hoditi v dvorano, vendar pa so Priče na nas že gledali kot na nezanesljive. Nekajkrat sva šla na ozanjevanje, vendar brez pravega veselja, bolj zato, ker moraš oznanjevati, če hočeš biti v milosti pri Jehovu in njegovih starešinah. Znašla sva se v prav bednem položaju, iz katerega nisva videla izhoda. Fizično nisva bila v ničemer ovirana, vendar pa je organizaciji v najino podzavest že uspelo vgraditi mehanizme, ki so v kali zatrli vsako misel, da bi odšla.
K sreči volk ne more iz svoje kože. Na tedenskem preučevanju knjige, ki je bilo v stanovanju starejše sestre, je bila zelo slaba luč. Ker imam probleme z očmi, sem prosil vodjo preučevanja, starešino B.P., če bi lahko naša družina hodila v drugo skupino. Edini odgovor, ki sem ga dobil, se je glasil: "Prinesi s sabo svojo luč." Ko potem nekaj časa nismo hodili na preučevanje knjige, so starešine ugotovili, da ni nobenih ovir, da ne bi hodili v drugo skupino.
Občino Jehovovih prič dvakrat letno obišče okrajni nadzornik. To je velik dogodek, ki bi se ga morali vsi veseliti. Starešine zbirajo prijave, kdo ga bo povabil na kosilo in večerjo in potem naredijo seznam za cel teden. Prav tako se je treba prijaviti, če hočeš z njim na oznanjevanje. Meni se je to že od začetka zdelo precej podobno čaščenju človeka. V času svojega obiska okrajni nadzornik obišče nekaj družin, da bi jih duhovno okrepil. Obišče torej tiste, ki naj bi bili duhovno slabi - merilo so seveda ure oznanjevanja.


Ko se je odločil obiskati našo družino, mi to ni bilo prav, čeprav tega nisem nikomur povedal. Raje sem čakal, kaj bo povedal vzpodbudnega. Čas obiska so določili starešine brez moje vednosti, tako, da je morala žena vzeti dopust, da je lahko prisostvovala. Ko je še z enim starešino prišel na obisk, sta otroka gledala videokaseto Pingu. Verjetno je pričakoval, da se bomo v pozdrav postavili v špalir. Začel je govoriti o škodljivosti televizije. Ko je žena televizijo ugasnila, smo se pogovarjali eno uro, v glavnem nič takega, kar bi bilo vredno našega časa. Njemu je to seveda služba, ker ga plačuje organizacija. V tem času je celo prebral en biblijski stavek.
Po tem nisem šel več v dvorano. Šla pa je žena in dobila krasen nasvet od starešine B.P. in njegove žene: če nima časa iti na oznanjevanje, naj gre takrat, ko otroci spijo. Po pravilih JP se proti starešini lahko pritožiš le, če imaš pričo. Starešine pa dajejo nasvete vedno na štiri oči, torej brez prič. Telefoniral sem starešini, ki sem mu zaupal in ga vprašal, kaj storiti v primeru, če imaš problem s starešino. Prvo, kar mi je rekel, je bilo: "Ne smeš pokvariti svojega odnosa z Jehovom!". Pogovora je bilo kmalu konec, ker sem videl, da sem v njegovih očeh krivec jaz, ker se upiram nasvetu starešin. Jehovove priče verjamejo, da so starešine postavljene od Jehova, nasvet starešin je v bistvu nasvet samega Boga. Odgovor, "ne smeš pokvariti svojega odnosa z Jehovom", me je navedel na vprašanje, kdo je sploh Bog za Jehovove priče. Očitno ima njihov bog sedež v Brooklynu.
Zadevo sem hotel razčistiti, zato sem poklical glavnega starešino J.L., ki je rekel, naj povem, kdo je dal tak nasvet, naj gre mati na oznanjevanje, ko otroci spijo, saj je treba taki osebi pomagati. Ko sem mu povedal, za koga gre, mu je obraz upadel, in rekel, naj sami razčistimo. Starešina B.P. je namreč na visokem položaju v Betelu. Jehovove priče se radi hvalijo, da ne poznajo hierarhije, da so vsi bratje. Larifari.
Šel sem v dvorano in se s starešino B.P. zmenil za pogovor. Zmenila sva se za dan in uro. Celo dopoldne sem ga čakal zaman, niti poklical ni, niti se ni kasneje opravičil. To je bilo nekaj dni pred kongresom JP v hali Tivoli avgusta 1999. Dan pred pričetkom kongresa mi je telefoniral starešina B.K. in prosil, če lahko pridem pomagat postavljat bazen za krst. Bazen smo postavili, potem pa je bilo treba pripraviti še stojalo za brisače. Starešina B.K. je imel nekaj letvic, iz katerih pri najboljši volji ne bi mogel sestaviti nič uporabnega. Ponudil sem se, da naredim stojalo doma, in da bo jutri zjutraj še pred pričetkom kongresa nared. Stojalo sem naredil, pobarval s hitrosušečo barvo in v petek zjutraj sem mu ga izročil. "Ali si naredil samo enega?" Saj sploh ni bilo govora o dveh! Starešina B.K. je bil očitno nezadovoljen, ker nisem naredil, česar mi ni rekel. Takrat se mi je pričel trgati film. Krst je bil šele naslednji dan, tako da sem naredil še eno stojalo, ga v soboto zgodaj zjutraj postavil zraven bazena in odšel domov.
V soboto dopoldan je šla žena sama na kongres. K njej je pristopila sestra in jo vprašala, če je pri nas tudi tako. Kako? Ja, z otroki, ali tudi vas silijo, da jih vodite s seboj v dvorano. Seveda, pa še kako! Povedala je, da ji je ob neki priliki starešina B.K. rekel, da se ji otroci ne smejo smiliti, če nočejo v dvorano. Morajo in pika. Materi se lastni otroci ne smejo smiliti! To jo je tako prizadelo, da je začela jemati tablete za živce, da je lahko zdržala čustveni pritisk. V dvorano sploh ne gre brez tablet.
Med programom je žena opazila sestro Z.P. z enoletno hčerko, ki je ves čas programa sedela pri miru. To, da enoletni otrok tri ure sedi pri miru, prav gotovo ni običajno. Med odmorom jo je vprašala, kako to, da je njena hčerka tako mirna. "Že ko je bila stara tri mesece sem jo po riti, če v dvorani ni bila pridna, tako da se je navadila, da mora dati v dvorani mir." je bil njen odgovor. Njen mož je starešina. Ko sem to izvedel, se mi je obrnil želodec.
Mera je bila polna. Slepec bi videl, da to ni Božje ljudstvo in edina prava krščanska vera. Naslednji teden sem telefoniral nekemu bivšemu Priči in ga vprašal, kakšni so bili njegovi razlogi za odhod. Najprej je bil presenečen, da ga kličem, saj JP bivših članov ne smejo niti pozdravljati, kaj šele govoriti z njimi. Povedal mi je svojo zgodbo, ki je bila praktično enaka naši. Pozneje mi je prinesel še nekaj zgodb bivših članov, ki jih je pobral z interneta. To me je samo utrdilo v prepričanju, da je gnila cela organizacija in ne samo nekaj posameznih starešin.
Začel sem se prebujati iz spanca, ki je trajal dve leti in pol. Na misel so mi pričeli prihajati dogodki, ki so se mi prej zdeli nepomembni, so pa vodili v ujetništvo Stražnega stolpa. Kako so starešine že na začetku tipali, če bi bil primeren kandidat. Kako so me spraševali, če imam računalnik, pa sploh nisem vedel zakaj sprašujejo. In čez en mesec spet: "Saj imate internet, ne?". Takrat ga še nisem imel, starešine pa so prav dobro vedeli, kaj bi na internetu lahko izvedel o njih.
Zvedel sem, da je starešina D.J., ki me je spraševal za internet, na avtu, ki ga je prodal bratu, zavrtel števec nazaj. Ne verjamem, da veruje v Boga, sicer bi se ga bal in tega ne bi storil. Pri tem početju ga je videl nek interesent, s katerim je D.J. preučeval. Seveda je takoj nehal preučevati, sam pa se spomnim, kakšne razloge je potem ta starešina navajal za prekinitev študija. Starešine JP svojim ovcam lažejo o razlogih, zaradi katerih ljudje zapuščajo njihovo organizacijo. Izmišljajo si razne skrite grehe, zaradi katerih jih je Jehova zavrgel, ker mora njegovo ljudstvo ostati čisto.
Spoznal sem, koliko so mi starešine zamolčali, ko so me vabili v svojo oranizacijo. Vse neizpolnjene prerokbe o koncu sveta, resnico o začetkih organizacije, stalno spreminjanje razlag, najbolj pa sem bil šokiran, ko sem izvedel, da JP do leta 1953 niso smeli cepiti svojih otrok. Ko sem podrobneje pregledal Božji zakon o krvi sem ugotovil, da ne samo, da ne prepoveduje transfuzije, niti uživanja krvi ne prepoveduje. JP nosijo vedno s seboj samomorilske kartice NE KRVI, ki zdravnike oproščajo odgovornosti v primeru, da bi Priča umrl zaradi zavračanja transfuzije. Take kartice dobijo tudi njihovi otroci! K sreči jih moji niso nosili, ker se mi ni zdelo prav, čeprav tega nisem nikomur povedal.
Ko sem zvedel resnico o JP, sem se počutil, kot da bi v svoji hiši odkril strupeno kačo, ki je dve leti in pol čakala, kdaj me bo pičila. Občutek strahu, obenem pa olajšanje, da je nevarnost minila. Začel sem sistematično preverjati nauke JP z Biblijo. Njihova teologija se je pričela podirati kot domine. Mogočni Stražni stolp je postal peščeni grad, ki ga odplakne vedro vode.
O tem sem govoril tudi Pričam. Skoraj vsi, s katerimi sem govoril, so opazili iste napake v organizaciji, kot midva z ženo. Vendar iz posameznih dogodkov niso znali sestaviti celotne slike. Opazili so vsako posamezno drevo, obenem pa trdili, da tu ni nobenega gozda. So pa v pogovorih praviloma vsi povedali tudi, kaj se je njim dogajalo. JP se ne smejo pogovarjati o slabih straneh svoje organizacije in krivice nosijo v sebi. To je bila prilika, ko so se lahko izpovedali. Nek brat je na primer povedal, da je resno razmišljal, da bi zapustil organizacijo. Da se je moral poleg drugega pred starešinami zagovarjati, zakaj ni naredil več ur. Ko je odgovoril, da je to njegova stvar in se to njih ne tiče, ga nihče v dvorani ni hotel več pogledati. Ne da bi starešine karkoli objavili z odra, je šlo od ušes do ušes sporočilo, da je nezanesljiv. Odločil se je, da bo vendarle ostal, ker "Jehova je imel vedno na zemlji svojo organizacijo" in "kam naj pa grem?". Ko sem omenil, da v Bibliji ni govora o kakršnikoli organizaciji, in da ni res, da je Jehova vedno imel na zemlji svojo organizacijo, se ni hotel več pogovarjati.
Obveščevalna služba teokratičnega kraljestva je kmalu dobila podatke o moji subverzivni dejavnosti. Po telefonu me je poklical starešina R.V. in z gospodovalnim glasom zahteval, naj pridem v dvorano, ker je treba "popraviti tvoje razmišljanje o organizaciji ". Toliko o svobodi misli pri JP. Jasno sem mu dal vedeti, da je moje razmišljanje povsem v redu (sin me je kasneje vprašal, koga sem kregal). Ko je videl, da svojega mišljenja ne dam, je zahteval, naj o tem ne govorim več okoli. Toliko o svobodi govora pri JP. Če bi bil še JP, bi se moral zahtevam starešine ukloniti. Svoboda misli in svoboda govora sta dve temeljni človekovi pravici. Organizacija, ki človeku krati pravico misli in govora ni nič drugega kot totalitarna.
Starešine so tedaj očitno sprevideli, da bodo z mano težave, saj sem pričel rušiti informacijsko blokado, v kateri so držali svoje ovce. Za izključitev niso imeli nobenega razloga, ker nisem z ničemer grešil, svojih ovc pa tudi niso mogli posvariti pred mano, ker so Priče vedeli, da nisem nikakršen grešnik. Približno teden dni kasneje me je poklical glavni starešina J.L. in mi na prijazen način predlagal, da bi se pogovorili. Prijazno sem mu odgovoril, da se nimamo kaj pogovarjati in da nočem biti član take organizacije, kot je njihova. Pogovor je trajal skoraj četrt ure. K sreči sem ga snemal, tako, da imam materialne dokaze za to, da starešine marsikaj vedo, kar prikrivajo svojim ovcam. Po četrt ure je očitno ugotovil, da preveč vem, da bi me lahko še farbal, in rekel, da bo upošteval mojo izjavo, da nočem biti več član organizacije. Na koncu je še dodal, da moram dati pismeno prošnjo, če hočem biti sprejet nazaj.
Navadni priče o tem niso nič vedeli in jaz sem še vedno govoril z njimi. Vsem sem tudi povedal, da sem zahteval, da našo družino brišejo iz članstva, vendar Jehovove priče upoštevajo samo, kar objavijo starešine z odra, zato sem bil v njihovih očeh še vedno Priča in so se lahko pogovarjali z mano. Spoznal sem, kako globoko v podzavest jim je Stražni stolp vcepil svoje resnice. Nobeno dokazovanje iz Biblije jim ni prišlo do živega, kakor da bi govoril steni. Če sem omenil slabosti njihove organizacije, so jih opravičevali, čeprav so za njih slišali prvič. Celo neka mati štiriletne hčerke je, ko je izvedela, da JP niso smeli cepiti otrok, opravičevala to zmoto! Kaj pa če bi otrok umrl zaradi posledic cepljenja?
Vse bolj sem spoznaval, da je Stražni stolp Pričam pomembnejši od Biblije. Če sem jim kaj dokazoval iz Biblije, so mi odgovarjali iz Stražnega stolpa, vendar so vedno potegnili kratko. Kako naj se proizvod peščice mož iz Brooklyna kosa z Biblijo? Z.M. mi je celo rekel, da je Biblija sol, in kdor je samo sol, se zastrupi.
Če kdo zapusti organizacijo JP, to preostalim zelo zbije moralo, zato starešine z odra niso objavili, da sva se sva žena in jaz odločila organizacijo zapustiti. Čez mesec dni so bili to prisiljeni storiti, ker so sprevideli, da ne bom utihnil. Po tistem se ni hotel nihče več pogovarjati z nama, če sva koga srečala, se je obrnil stran.
Ker sem prav dobro vedel, da so starešine svojim ovcam navedli lažne vzroke za naš odhod iz organizacije, sem sestavil prijazno pismo, v katerem sem podrobno opisal razloge, zaradi katerih smo organizacijo zapustili. Poslal sem ga bivšim bratom in sestram, s katerimi še nisem govoril. Odgovor je bil presenetljiv. Večina ni odgovorila, kar sem pričakoval, nekateri pa so odgovorili z odkritim sovraštvom in me zmerjali z odpadnikom in satanovim služabnikom. G.S. je pismo celo razcefral in mi ga poslal nazaj. Nihče pa ni znal mojih trditev argumentirano zavreči.


Z vsemi, ki sem jim pisal sem bil v dobrih odnosih in nikomur nisem nikoli rekel žal besede.
Med pogovori z JP sem opazil, da mnogim ni prav, da razgaljam napake njihove organizacije. Vprašajo naj se, kaj jim je ljubše: luč ali tema? Če so iskreni, napak ne bodo prikrivali. Med postavljanjem te strani sem dobil nekaj e-mailov z nasveti JP, o čem naj pišem. Pravijo, da čakajo na spremembe v organizaciji, da je to, o čemer pišem, že preteklost. Verjamem, da pred ljudmi ne morejo več prikazovati organizacije v taki luči, kot so delali prej, ko ljudje niso bili seznanjeni z nečednostmi organizacije. Vendar s tem, ko želijo, da bi se preteklost pozabila, kažejo kesanje, kakršnega je kazal Judež, ko je rekel: "izdal sem nedolžnega človeka" farizejem in ne tistemu, ki ga je izdal. Pravi znak kesanja je prenehanje z nepravilnimi dejanji, in ne priznavanje tistega, kar postaja očitno. Jehovove priče do tega dne še vedno privabljajo nove člane z izmišljenimi besedami, prikrivanjem dejstev in neetičnimi postopki .
Starešina J.L. mi je v zadnjem pogovoru rekel: "Prostovoljno si prišel, prostovoljno si odšel." To ni res. Če bi JP nastopili z resnico o svoji organizaciji, se jim ne bi pridružil nihče! Borec proti kultom Steve Hassan trdi, da se ljudje ne pridružijo kultom - kulti jih rekrutirajo. JP ljudi zapeljujejo z lepimi besedami, resnico pa skrivajo. Saj tudi, ko pozvonijo na vrata, nikoli ne rečejo najprej: "Jaz sem Jehovova priča." Prav vse sekte delujejo tako: nikoli se ne predstavijo kot pripadniki sekte, vedno pa vam poskušajo dopovedati, kako pomembno je njihovo sporočilo.
Tisti, ki vam na vratih ponujajo Stražni stolp, niso vsi jehovci, nekateri so ujetniki Stražnega stolpa. Zato bodite z njimi prijazni, saj ne veste, kdo stoji pred vami. Svoje ovce pozna samo Jezus in noben človek ali človeška organizacija ne more presojati v njegovem imenu.
Verjetno ste opazili, da na teh straneh ne razpravljam o biblijskih naukih. Razpravljati o Bibliji z nekom, ki je Biblijo spremenil, se mi ne zdi vredno truda. Nekaj pa le moram omeniti. Jehovove priče si ne znajo predstavljati življenja zunaj organizacije, verjamejo, da jih bo Jehova v tem primeru zapustil, sami pa bodo prepuščeni na milost in nemilost satanu in demonom. Nikjer v Bibliji ne piše, da si lahko Božjo naklonjenost pridobimo s pripadnostjo določeni organizaciji ali z določenimi dejanji.
Bog je ljubezen (1. Jan. 4:16), ljubezni pa se ne da prislužiti. Ljubezen ni dajanje in prejemanje. Ljubezen ni žrtvovanje za drugega, kot mislijo JP, kakšen pomen bi sicer imel biblijski stavek: "in ko bi porazdal v živež ubogim vse, kar imam, in ko bi dal svoje telo da zgorim, a ljubezni ne bi imel, nič mi ne koristi." (1. Kor. 13:3) Bog Jehovovih prič ljudem postavlja zahteve, vendar "ljubezen ne išče svojega" (1. Kor. 13:5). Kdor hoče spoznati Boga, mora iskati ljubezen, kdor misli, da ga bo našel med črkami, naj primerja naslednje stavke:

1. Kraljev 7:26 2. Kroniška 4:5
2. Sam. 8:4 1. Kroniška 18:4
2. Sam. 6:23 2. Sam. 21:8
2. Kraljev 25:8 Jeremija 52:12
1. Kraljev 9:23 2. Kroniška 8:10
Jehovove priče verjamejo, da so našli smisel življenja, čeprav bo izpolnjen šele v raju na zemlji. Medtem, ko čakajo na raj, je smisel njihovega življenja zvonjenje pred vrati, možgane na off in starešine na straži.

Smisel življenja se ne skriva v nobenem "posebnem spoznanju", včasih je dovolj odpreti oči in spoznati, da je življenje lepo. Čeprav včasih ne gre brez solza,


je polno smeha in radosti.


Če so vode življenja tako razburkane, da se vam zdi, da ne boste izplavali,


stopite na surf . . .


Zbogom, Stražni stolp

SVET KOT GA VIDIM JAZ

Dandanes milijarde ljudi živi v neznanju. Radi imajo pivo, šport, mobitel in televizijo. Njihova razmišljanja in um sta podvržena tem stvarem. Ugotovil sem, da v zadnjem času ni več govora o človeku kot individualnem bitju. Človek, kot individualno bitje ne obstaja več, razen nekaterih izjem, ki razmišljajo s svojo glavo in so pravi individualisti. Ko greš po ulici skoraj vsi telefonirajo, vsi se pogovarjajo o denarju, vsi imajo radi lepe avtomobile, vsi so skoraj enako oblečeni in večina razmišlja popolnoma enako kot profil na drugi strani ceste, ulice države itd. Nimamo več moči, volje, ničesar čemu bi lahko sledili, vsepovsod samo sledenja in hotenja prekletemu denarju..
Najboljša rešitev bi bila, če bi poiskali vzrok, zakaj smo se kot ljudje odrekli svoje moči. Že dolgo ne razmišljamo več s svojo glavo...Samo sledimo tistemu pred nami. Brez vprašanj. Ko nekdo postavi neke norme, pa naj bodo dobre ali slabe, neumne ali pametne, upravlja s svetom in z nami. Drugi samo sledimo. Živimo v skladu z diktiranimi normami, ne da bi jih analizirali ali podvomili vanje. Pravi sužnji kapitala, manipulacij in laži smo.
Če kdo razmišlja s vsojo glavo in ima višjo stopnjo razvite zavesti, se čreda odzove in reagira napadalno, prestrašeno in vas izobči, kajti sama čreda pazi, da ni odpadnikov. Tisti, ki nam vladajo, so iz nas naredili ovce in pse čuvaje obenem.

Namen vladajoče elite(marionete iluminatov) je namreč ohraniti ljudi na čim nižjem nivoju samozavedanja!!

Kako razvijemo višjo zavest???

Potrebno je odpreti um. Ko odpirate um, se vaša zavest začne širiti. Ne govorite več, da so stvari takšne, samo zato, ker so takšne. Obstaja mnogo možnosti in mnogo razlag za isto stvar. Vse razlage so lahko resnične, odvisno od vaše perspektive opazovanja. Takšen razvoj zavesti vas vodi dalje od leve strani možganov. Svet ne vidite več v obliki delov. Spoznate, da je vse povezano. Svet naenkrat postane popolnoma drugačen. Vi postanete drugačni. Postajate informirani o tipu predstave. Zadaj lahko prepoznate predstavo..še enkrat, potrebno je odpreti um..ne smemo poskušati postati nekaj kar nismo, temveč spoznavajmo tisto kar dejansko v resnici smo, mi sami..


Kaj storiti??

Na voljo imate vedno dve poti.Lahko ne naredite ničesar. Ali pa ugasnete poročila in berete! Sedaj imate možnost, ali boste sledili, kot ovce v klavnici ali pa boste v imenu svoje prave čiste zavesti preprečili političnim marionetam, da izpeljejo svoj načrt. LJUDJE IMAMO MOČ IN ILUMINATI SE TEGA ZAVEDAJO, ČAS JE, DA SE ZAVEMO TUDI MI!

Religija kot prekletstvo

Med prispelimi e-maili sem na mojem računalniku našel tudi tegale!

Vsebina kar kliče po objavi, pa sem se odločil, naj bo tako!!

Tole zgodbo že dolgo nosim v sebi. Pred nekaj meseci bi izgledala kot slavospev čudovitemu prijateljstvu, ki je preraslo v ljubezen.
Izpolnitev sanj, hrepenenj in pričakovanj…Danes pa je vse skupaj kot sestavljanka, na katero je nekdo namerno stopil in jo razbil na tisoč košckov. Te koščke počasi lepim skupaj. Dobivajo obliko, barvo in ime. Vendar je tokrat slika drugačna. Na sliki je prestrašen mlad človek, ki je iskal smisel življenja in obstoja pri svojih domnevnih prijateljih in bratih, našel pa izhod v vrvi, ki je tople poletne noči za vedno končala njegovo življenje.

Še vedno ne morem dojeti, da ga ni več. Bil je čudovit, inteligenten, čustven, nežen in pozoren moški. Imel je največji kapital, kar ga lahko kdo ima:
mladost in ogromno znanja.
Ko se zgodi samomor, ljudje govorijo. Tudi do mene so prišle govorice o tem, da je bil moj mladi prijatelj Jehovova priča in da so ga njegovi bratje izsiljevali. Jehovove priče. Pa to so ja prijazni, mirni ljudje, ki ti na ulici ponudijo časopis. Kako lahko nekoga izsiljujejo? Kako bi lahko bil član tega kulta, ce jaz nisem vedela čisto nič o tem? Počasi pa se je zgodba spremenila. Naenkrat ni bilo več govora o Jehovovih pričah. Glavni krivec za smrt svojega prijatelja sem postala jaz, ki da mu nisem vračala ljubezni… kot, da nisem bila prizadeta že s tem, ker je tako neumno in nesmiselno končal svoje mlado življenje, sem naenkrat postala glavni krivec. Kako je mogoče, da se zgodba v enem tednu obrne na glavo? Kdo ima moč, voljo in sposobnost, da prepriča ljudi, da začnejo verjeti v neko stvar, ki je popolnoma absurdna?

Ko je šla zadeva tako daleč, da sta me tudi starša mojega prijatelja obsodila, češ da je umrl zaradi mene, ki da sem totalno pokvarjena ženska, ki se je igrala z njunim sinom in mi prepovedala obiskovati ga na pokopališču, sem se odločila da najdem odgovore. Ne zaradi staršev, ne zaradi okolice, pač pa zaradi njega in sebe. Morala sem nehati s samoobtoževanjem, ki je bila logična reakcija na obtožbe. V mislih sem obnovila vsak najin pogovor, vsako njegovo kretnjo, obnašanje v zadnjem času. In prišla sem do nenavadnih zaključkov in opažanj. Kako to, da mi nikdar ni povedal, kaj ga muči?

Šla sem po sledeh govoric. Najprej sem se obrnila na njegovo sestro, ki mi je zatrdila, da se je prijatelj pred dvema letoma res družil z Jehovovimi pričami. Vendar doma niso o tem nič vedeli, dokler mu nekoč po naključju niso odprli pisma, ki ga je dobil od JP. Starši so takrat zagnali velik cirkus, JP celo tožili zaradi nadlegovanja in tožbo dobili. Prijatelj pa je na prigovarjanje svojih staršev obljubil, da bo izstopil iz JP in da se ne bo dal krstiti, kot je nameraval. Zažgati je moral tudi vse Stražne stolpe, ki jih je imel doma. Takrat so se baje dogovorili, da je zadeva imenovana JP zaključena in da več nikdar ne bodo o tem razpravljali.

Ko sem poznala vsa dejstva, me je zanimalo, kdo in kaj sploh so Jehovove priče. Tako sem zašla tudi na tole stran. Ko sem brala avtorjeve besede, sem v vsem tem, kar je opisal našla svojega prijatelja. Našla sem odgovore. Našla sem resnico. Vse, česar se spomnim o tem, kako je govoril, kako se je izmikal, da bi mi dal konkretne odgovore na moja vprašanja, kako nemiren in prestrašen je bil zadnje čase, koliko skritih poti je imel, za katere nisem vedela niti jaz, ki mi je drugače vse povedal… in kako jezen je bil enega zadnjih dni, ko sva se srečala. Jezil se je, češ da so ga spet našli in da mu težijo po telefonu in nočejo razumeti, da rabi en del življenja tudi zase. Na vprašanje, kdo te je našel, se je izmotal z banalnim izgovorom, čes da mu šef ne da miru niti popoldne…. S starši je imel velik prepir par dni pred smrtjo. Potožil mi je, da ga obsojata, da se spet zapleta v tisto svojo sekto in da uživa mamila, ker je tako čuden zadnje čase.

V zadnjih dneh ni zamudil niti ene priložnosti, da mi ne bi povedal, kako rad me ima, kako je srečen, ker sva se našla in da mu ni žal niti za eno samo sekundo, kar sva bila skupaj. Govoril je o tem, kako je bil preprican, da njega ne bo imel nikdar nihče rad, da ne bo nikdar spoznal, kaj je ljubezen. In zahvaljeval se mi je za vsak poljubček, za vsak objem, za vsako nežnost… Prosil me je tudi, naj ga zjutraj takoj pokličem, ker je srečen, kadar ga zbudim po telefonu jaz, ne pa kdo drug. In potem sem ga nekega vročega poletnega jutra klicala zaman….

Povejte mi, vi, ki veste več o tem kot jaz, kakšna je to vera, ki svojim ljudem obljublja večen mir in srečo v onostranstvu, v tem življenju (edinem, ki ga imamo) pa jim vzbuja občutek krivde in nemoči? Kdo to dovoli? Mar tista višja sila, ki naj bi bila tako zelo pravična in poštena? Zakaj toliko skrivnosti, zakaj vse tako tajno, podtalno in zahrbtno?

Vem, da bodo tisti, ki so mojega prijatelja pahnili v to nesmiselno dejanje ostali nekaznovani. Zavarovali so si hrbet. Občutek imam, da imajo izkušnje s tem. Kaj res nimajo vesti?

Sprašujem se kako bi bilo, če bi takrat, ko je prijatelj še živel, vedela to, kar vem danes. Bi mu lahko pomagala, da bi v sebi našel mir, da bi našel smisel življenja?
Samo moja ljubezen je bila premalo, da bi ga zadržala tukaj…

VOLITVE SO NESMISEL !!! (svet kot ga vidim jaz)

Ista zavest, ki je problem ustvarila, tega ne bo rešila, je izjavil Einstein.
Prav zaradi teh preprostih resnic, sem mnenja da so volitve nesmiselne, vstran vržen čas, čista neumnost, čisti idiotizem ali slepo sledenje podobno poneumljenim množicam, ki mislijo, da bo jutri res boljše, pa čeprav so bile že tisočkrat prevarane, opeharjene in nalagane. Tukaj nekaj smrdi!! Ali se človek res nič ne nauči iz svojih napak?? Obenem pa velja ljudski pregovor da, gre osel le enkrat na led! Torej smo res neumnejši od osla! Zakaj mislim tako? Ali so starejši doprinesli na svet in v našo zavest dober in lep svet? Ne niso in tudi mi ne bomo, če ne začnemo razmišljati s svojo glavo! Zakaj pa ne? Odgovor je sila preprost, če se le malo bolj poglobimo. Starši in družba uporabljajo metode in sredstva, da nas ukalupijo, oblikujejo v skladu z njihovimi ideologijami, njihovimi navadami mišljenja, njihovi strahovi in odpori.Dokler bo tako, so volitve nesmisel, ker se ne more spremeniti prav nič.Celoten šolski sistem je nastavljen tako, da se zastarela povečini napačna znanja prenašajo iz roda v rod. Družbeni sistem je spet nastavljen tako, da nikoli nimamo časa. Nimamo časa niti razmišljati,ali pa nas je sram razmišljati s svojo glavo, kajti tedaj ne spadamo v krdelo povprečno istomislečih.
Volitve niso ničesar drugega kot propaganda, en velik nateg, velika kost, ki jo obirajo medijske hiše.Volitve so korito, ki se menjava medtem ko svinje ostajajo iste.Kaj je sploh volilna propaganda??
To pomeni predvsem sejanje, razmnoževanje, neprestano ponavljanje tujih idej seveda v korist kandidata.
Na ta način propagandisti, politiki,religija vtisnejo v našo zavest tisto kar hočejo, da mi verjamemo, čeprav to ni naša misel.
Tudi če ne prisluhnemo pozorno, nam vtisnejo vzorec v našo zavest; in to je namen propagande.
Propaganda je torej le vsiljen interes, ne prinaša resnice.
Torej je problem v poslušanju, koga ali kaj poslušamo, vsakogar in kogarkoli le sebe ne!
Ali je res tako težko prisluhniti sebi, svojim hotenjem in željam? Zakaj nas morajo vedno usmerjati drugi, pa čeprav so nas že tisočkrat naplahtali? Zato, ker nas je strah! Tam kjer je strah ni resnice in jasnih misli.
Strah nas je: smrti, plače, policije, sorodnikov, vremena itd...celo našo življenje en ducat strahov!!
In če dodam, vsemu bi morali prisluhniti na ta način, ne le temu kar pišem jaz, govorjenju drugih ljudi, pticam, vetru, žuborečem potočku, predvsem pa sebi.
Sedaj vam pišem jaz, pozorni ste brez vsakega napora in če je resnica v tem, kar berete, boste v sebi zaznali opazno spremembo, spremembo, ki ni posledica razmišljanja in želje. To branje lahko povzroči preobrazbo, popolno revolucijo, katerih učitelj je resnica sama.
Če v resnici dojamete, o čem vam pišem, če ste dejansko prisluhnili, boste prosti grozljivih lažnosti, ki so jih ustvarile prejšnje generacije.Ne boste obremenjeni s posnemanjem, s pomnenjem idealov, ki le pohabljajo zavesti in srca, ker le pogojujejo posnemanje, strah in zavist.
Imejte se lepo.

Svet kot ga vidim jaz (svoboda)

Velika večina ljudi je prepričanja, da je suženjstvo stvar preteklosti.
Globlji vpogled nas prepriča, da je to družbena pošast, ki se stopnjuje in širi v svojem obsegu.
Želja, da zasužnjujemo naše bližnje je nažalost del človeškega karakterja, z nami je od začetka časa in je prisotna na vsakem kontinentu in praktično v vsaki kulturi. Spomnimo se samo, da sta Japonska in Nemčija suženjstvo celo javno propagirale pred samo celo 60-timi leti, v Rusiji celo pred 10-timi leti,Kitajska ga prakticira celo še danes. To je bolezen naše človeške narave, ampak ljudje so prepričani, da pri nas sploh ne obstaja več. Seveda obstaja ampak v drugi obliki in tudi to je suženjstvo, suženjstvo je vsaka oblika prisile npr. pranja možganov, indoktrinacije, kamere vsepovsod, neprostovoljna podvrženost tradiciji, moraš to moraš ono, delo 12 ur, slaba plača. Suženjstvo ni samo fizična prisila, temveč dandanes predvsem duševna in mentalna. Danes se vse odvija tako prefinjeno, da ljudje tega ne opazijo, ker so povečini apatični in jih briga samo kaj bo danes in z njimi. Krivi so predvsem mediji, ki jih nonstop bombardirajo z udarniškimi novicami (teroristi, irak, toča kot jajce,v šoli pobil 40 sošolcev, psi napadli raztrgali,pedofili, podražitve, odpuščanja itd). Sužnjelastnik je sedaj Big brother, nekdo, ki nas bo ščitil, nekdo v katerega polagamo vse upe. Verjamemo mu, ker nas zaslepljuje, da se to ne dogaja nam, ampak je le na ekranu, zaenkrat. To je le lažno slepilo, ne slepite se. Ta celotna zadeva je vsa ista. Spreglejte!!Mediji, družba, vlada, firma upravlja z našim življenjem. Poglejte samo vaš denar,plače. Vi ustvarjate denar z vašimi napori, kreativnostjo, rizikom, na koncu pa plačate davek državi, ki ni ničesar storila pri soustvarjanju vašega denarja. Pri tem ne morete storiti ničesar, pa čeprav se skrijete v sibirijo ali pa v najglobji rudnik, še stalno vam bodo trgali od plače, vas bodo že našli, če ne pa vas, pa vaš transakcijski račun.
Ja kako za vraga je to mogoče?? Zato, ker smo njihova lastnina, celo po njihovi zakonodaji!! Ustvarjajo zastarele in ezoterične zakone, kako bi nas kriminalizirali. Če se temu upremo in nam celo uspe, da ne plačamo, nam lahko vzamejo vse kar imamo. Njim pa to ugaja, to je totalna moč nad nami-suženjstvo.
Ne spomnim se kdaj smo mi kot posamezniki prenesli nekomu lastništvo nad nami!To se je zgodilo postopno skozi zgodovino, ko so nam postopoma jemali vse več naše svobode. Kje so tisti stari časi, kot beremo v starih zapisih, ko človek ni bil odgovoren nikomur, ko je obdeloval svoj vrt in užival ter živel od njega??
To je šele začetek, vso materialno bogastvo je njihovo, sedaj želijo vaš um, vaše razmišljanje, vaše občutke. Če ste intelektualec, ki mu ni mar za kolektivno razmišljanje in pri tem prekršite kake tabuje, verjemite mi, da big brother to vidi kot grožnjo lastnega sistema, tedaj obstaja velika verjetnost, da se vam bo nekaj zgodilo. Spomnite se verske sekte v Ameriki (David Koresch) in drugi primeri, ki jih je veliko, če malo pobrskate. Ti ljudje so se postavili po robu sistemu in pri tem niso nikogar ubili (seveda ko ni prišlo do neizbežnega),okradli, posilili itd. Pač so imeli neortodoksne poglede in stališča, zato jih je bilo potrebno izolirati in obračunati z njimi. Kakšni koli že bili, lahko bi jih privedli pred sodišče in bi pač odgovarjali za zločin, misliti s svojo glavo. Vendar to ni bil cilj vlade, cilj je bil demonstrirati sile in moč ter pokazati kdo je šef, ter kaj se vam lahko zgodi, če niste pravilno programirani. Zapomnite si, kazen za odpor je smrt. Na koncu, mi nismo svobodni,pripadamo vladi in svobodomiselne ideje se ne bodo tolerirale. Vlade želijo, da ste tiho, da stojite v vrsti, da naredite tisto kar vam ukažejo in kar je najhujše, da mislite tisto, kar so vam rekli, da morate misliti.
V vsaki vladi (državi) je na stotine politikov, ki razmišljajo samo to, kako vas kontrolirati, kako vam vcepiti njihovo voljo, kako vašo svobodo zamenjati za njihovo voljo, kako ukrasti vašo življensko silo.
Moramo se upreti, kajti brez odpora, brez zavesti nam bodo vzeli vse!!! To je greh proti človeštvu, kajti svoboda je sveta.To je naša prvobitna pravica, biti svoboden. Vsako človeško bitje se rodi svobodno in za to se je vredno boriti.

Nekoč v nekem živalskem vrtu sem videl ležati volka v kletki. Pomislil sem, kako mogočna žival!
Nos, ki zmore ujeti najnežnejši vonj, ultrazvočni sluh, oči ki vidijo v mraku, zobje in čeljusti sposobne zdrobiti najmočnejše kosti, srce in pljuča ki zmorejo teči ure in ure skozi gozd in planjave. Ob teh mislih se ponovno zavem, da leži v kletki, zapuščen brez milosti in poln žalosti. Sicer je bil dobro hranjen, imel je čisti prostor, vodo in vse, navidez. Hm....v čem je torej bil problem?? Bil je bolan od spoznanja, da njegove moči nikoli ne bodo več občutene. Zato je ležal tam z glavo na šapah, strmeč v prazno verjetno v nek zamišljen gozd ali planjave, katere nikoli več ne bo mogel doseči, občutiti, zato ker so okoli njega postavili rešetke. Niso ubili njegovega telesa, ubili so njegovo dušo!!!
Tudi nam ubijajo dušo in nam vcepljajo lažne ideale, le slepila, razna bogastva in razna sranja. Prebudimo se in spoznajmo, da je prava svoboda izza ograje.

AMERIŠKI KAPITALIZEM JE TUDI NAŠ!!

Američani so pobili okoli 10 milijonov indijancev. Ameriški kapitalizem je največji genocid v zgodovini človeštva in na tem temelji ameriška demokracija. Zanimivo, da si zaradi tega nihče ne beli glave. Nek indijanski poglavar je rekel: To kar se dogaja nam, se bo zgodilo belemu človeku, to kar delamo zemlji, se bo maščevalo.To se pravkar dogaja, narava nam vrača z vso silo. Kapitalizem in barbarizem gresta z roko v roki. Kapitalizem temelji na ekocidni logiki in ima tehnološki karakter, ki se uporablja za uničevanje sveta, kjer ni mesta za naravo in človeka. Kapitalizem človeka denaturalizira in dehumanizira. V današnjem svetu je vse manj prostora za kulturo, filozofijo, za ljudski um, za čustva, za človeka kot plemenito bitje. Večina politikov ter kapitalistov je izgubila občutek za človeško realnost, zanima jih samo logika profita, enostavno niso več ljudje v prvobitni obliki, temveč tehnološki stroji, kjer treba za vsako ceno vse karkoli se nahaja pred njihovim nosom spremeniti v kakršnokoli obliko kapitalistične reprodukcije. Kapitalizem ima destruktivni karakter, saj uničuje človeška čustva, še tisto malo kar ga je ostalo.Današnji kapitalizem v celoti deluje po pravilu, da dobiček privatizira, stroške pa socializira.
Politika v službi kapitala zavira resničen napredek in uničuje življenje na planetu s krčenjem gozdov,onesnaževanjem zraka, morij in kopnega, saj je dediščina zanamcem sploh ne zanima.Najvišja vrednota in praktično edini motiv za delo je denar, ki se mu klanjajo vsi – verni in neverni ljudje, demokratični ali nedemokratični režimi. Kljub dejstvu, da je v ustavah mnogih dežel človeško življenje razglašeno za najvišjo vrednoto, pa temu nikakor ni tako, saj še zdaleč ni tako zaščiteno kot kapital. Nekaj je povsem jasno: denar kot edini motivacijski dejavnik delovanja človeštva ne more pripeljati do miru, sožitja in splošnega blagostanja. Načelna prizadevanja vlad za mir, sožitje in druge plemenite cilje so le politična krinka za prikritje pravih interesov kapitala, ki ga zanima le nenehna in stabilna rast. Duhovni cilji so vrhu tega v nasprotju s kapitalom; tega je enostavno kovati iz vojne, nikakor pa ne iz miru. Naj se spet vrnem k Ameriki čez lužo z enim banalnim primerom od koder vse to izhaja. Pred okoli desetimi leti sem bil na obisku pri eni družini, kjer so imeli na počitnicah dva fanta iz Amerike. Ker sem bolj za silo razumel angleščino, v šoli sem se namreč učil nemščino, sem pri tisti družini razumel vse. Ugotovil sem namreč, da je pri američanih besedni zaklad zelo okrnjen, saj uporabljajo v povprečju 200 besed in vse so povezane z vegetativnim in materialističnim nagonom. To zmore tudi papiga, čeprav ne razume pomena besed. Njihov intelekt je bil še večja polomija, ko sem ju vprašal za glavno mesto njihove zvezne države, edini odgovor je bil: I do not understand. A si lahko zamislite?? Takšen način nerazmišljanja prihaja tudi k nam. Kapital in pohlep zavirata še tisti preostanek človeške inteligence, ki nam je z pranjem možganov preostal. Kapital in inteligenca nimata dosti skupnega, saj še nisem srečal pametnega kapitalista s katerim bi se lahko pogovarjal o višjih ciljih, kajti za njih sta vrednota in cilj eno, bogastvo, čimveč bogastva. Edini standard, ki velja, je: prigrabi si čim več in za vsako ceno, pazi nase, bodi spreten in ne brigaj se za druge.

ZAKAJ SMO OBREMENJENI S TRADICIJO??

Ljudje pridemo na svet svobodni, neobremenjeni s tradicijo.
Toda kaj kmalu po rojstvu, ko se začnemo zavedati sveta okoli sebe nas poskušajo vzgajati v okviru svojih norm, hočejo, da smo zrcalna slika družbe, staršev, okolice, prijateljev, sorodnikov.Vsak odmik od navedenega ustvarja trenja in psihološki pritisk, ki na nas učinkuje razdiralno ter trka na našo vest, čeprav ne želimo včasih tako. Torej na nek način hočemo biti svobodni in neobremenjeni s tradicijo ampak ne moremo, ker je v nas že začel delovati programiran proces, kot program pri računalniku. Računalniški program bo delal točno tisto kar mu ukažemo. Zakaj? Ker nima zavesti, kot človek, človek pa zato ker jo ima prihaja do trenj čeprav smo na nek način programirani od staršev in družbe. Torej ima človek na nek način dve zavesti; svojo in kolektivno.Kaj pa če bi nam dali možnost, da se odločimo sami?
Ker so nas ves čas pogojevali s tradicijo, s kolektivizmom, s strahom, nočemo biti prepuščeni lastnemu odločanju, kajti biti prepuščen sam sebi je nevarno, zato nočemo prevzeti nobene odgovornosti,nobene pobude, nikoli nočemo o ničemer razmisliti s svojo glavo. Hočemo delovati kot mravlje. Verjamemo v svinjsko gripo, terorizem, finančno krizo, politike, cerkev kot edino zveličavno resnico, čeprav je pobila milijone nedolžnih ljudi, pa še vedno verjamemo. Ali ni to smešno?? Verjamemo, ampak nekje v sebi vemo da to ni resnica. In resnično je vedno le tisto, kar dejansko občutimo, ne tisto kar naj bi občutili. Družba nam vedno vceplja lažne emocije in resnice, ki jim jaz rečem neresnice oziroma laži.

Zato ljudje nismo nikoli zadovoljni, ker to nismo mi temveč nekdo drug-družba. Družba, tradicija nas je vse skupaj pripeljala do lažnega cilja, ki ni naš, ni tvoj ali moj temveč družbeni,kolektivni. Sem torej to, kar sem in to mi ni všeč, zato bi bil rad nekaj drugega, drugačen, čeprav ne tako drugačen, da bi drugi to opazili, torej še vedno ne to kar bi zares rad bil. Mislim si, da bom lepši, srečnejši v novi obleki, če imam nov avto, če grem na Havaje, če imam polno denarja. To pomeni, da sem nezadovoljen s samim seboj in mislim, da od tega nezadovoljstva lahko ubežim s pridobivanjem novih oblek, avtov, denarja, moči itd..Toda nezadovoljstvo je še vedno tu, le prekril sem ga z gmotnimi dobrinami. Problem je torej v lastnem razmišljanju, oziroma nerazmišljanju!! Strah nas je lastnega razmišljanja, ker če razmišljamo razbijamo programiran proces, ki deluje le če se ga držimo, torej če razbijemo programiran proces ugotovimo, da so nas nalagali. To pa ni prijetna izkušnja.Da začnemo razmišljati s svojo glavo, brez kolektivne-tradicionalne zavesti je dolga pot, polna težav in muk. Na koncu je naš trud poplačan. Nismo več obremenjeni z lažnimi vrednotami, z masko. Spoznati moramo torej, kako opazovati in razumeti sebe takšne, kot v resnici smo, v naših dejanjih. Če se le prekrijemo z materialnimi stvarmi, z močjo in položajem, je to brez pomena, saj smo še vedno nesrečni.In ko naša prava zavest enkrat začne delovati s polno močjo in se osvobodi programiranega procesa, preneha bežati k materialnim stvarem, ne skriva se več za njo, tedaj jo zamika, kaj leži onkraj njene bede. Spoznamo, da smo bili omejeni, prazni, plehki in da je to bil izvor naše borbe za dosežki, torej naša maska. Ko enkrat končno pričnemo spoznavati kdo smo, razumeti samega sebe in se poglabljati globje in globje bomo videli, da se zgodi nekaj popolnoma drugega.

ALI LAHKO USTVARIMO BOLJŠI SVET??

ALI LAHKO USTVARIMO BOLJŠI SVET??

Mislim, da ne!! Zakaj ne?
Starejši niso prinesli čudovite, lepe družbe. Vsi skupaj starši, ministri,vladarji,vlade, verski
voditelji niso ustvarili dobrega, lepega sveta.
Nasprotno od tega, ustvarili so strašen, nasilen svet, v katerem se vsakdo bori proti nekemu drugemu. Ena skupina proti drugi, en narod proti drugemu narodu, ena ideologija proti drugiideologiji. Svet v katerem odraščamo je umazan, poln žalosti, uničevanja in bede.
Naša družba je nenehna borba med ljudmi.
To borbo vodi častihlepje oziroma želja, da postanemo pomembni. Ampak častihlepje ne poznaglobokih misli ali logike. Starejši ljudje oziroma starši hočejo, da nekaj pomenimo, da se bogato
poročimo, da imamo bogate/vplivne prijatelje, da smo poznani, da nas vsi poznajo, da imamo dober avto, dosti denarja itd..
In medtem mi, ko opazujemo, kajti ljudje smo dobri opazovalci in ljubosumneži vidimo družbo, ki to vse ima, ves ta blišč življenja, želimo postati podobni njim. Tako nas zelo lahko potegnejo v
mrežo starejše generacije, ki ni nič boljša od sedanje, ujeli smo se torej v vzorec. V bistvu smo na istem ali pa še na slabšem, ker če se stvar ponavlja, se družba izrodi in nikakor ne mora biti
boljša... Če malo premislimo, ali vsa stvar ne kliče po revoluciji v mišljenju? Ali moramo res biti povprečni? Ali se torej niti ne zavedamo več svojih lastnih odzivov?
V teku svojega življenja oziroma razvoja ste verjetno opazili, da vam družba skoraj nikoli ne prisluhne, tako je zaprta v svoje lastne misli, čustva, strahove,lažna zadovoljstva in žalosti.
Smisel, primarni cilj te bolane družbe je običajno najti nek užitek, tolažbo, neke vrste varnost, zaščito, da se znebi dvoma, vprašanj, negotovosti, strahu.Družba nas vzgaja v vzorce svojih lastnih idej in ljudje klonijo, ker nočejo biti tisti, ki jih je družba zavrgla, nočejo da s prstom kažejo na njih, glej ta je drugačen itd.. Ali je takšno življenje sploh tvoje življenje? Ne ni, ker živiš življenje, kot ti ga narekuje družba. A smo si sedaj že bolj na jasnem, zakaj ne moramo ustvariti boljšega sveta in zakaj so ljudje nesrečni?? Zaradi tega, ker ne živijo svojega življenja, ne izkoristijo svojih potencialov in zmožnosti. Enostavneje je biti prestrašen in se podrediti družbi, kajti le takega te bo sprejela.Zaradi družbe, ki nas vzgaja v vzorce lastnih idej smo ustvarili gromozansko zmedo. Pravijo, da so mladi prihajajoča generacija, obenem pa jih vtaknejo v kletko, v njihov vzorec razmišljanja.
Mar ni to smešno? Še bolj pa to,da ne sprevidimo?
Na koncu mislim, da je najbolj pomembno, kaj smo mi. Če nas je strah, bomo ustvarjali umazan svet. To je problem in ne politiki ali bogataši, tisti so itak že izgubljeni.Zakaj nikoli ne prisluhnemo pticam, valovanju morja ali se sprehodimo po gozdu? Tako zamudimo tisto bistveno, ki je del nas, kar je resnično. Bogastvo, pohlep in ambicioznost so le lažni ideali. No saj to tako ali tako že veste! Torej kaj nas zadržuje??

ALI RELIGIJA OSVOBAJA??

Kot mlad sem bil vzgojen v krščanskem duhu. Bil sem Jehovova priča, saj je vseeno ali si katolik ali kaj drugega, saj vse izhajajo iz ene religije in enega boga. Pri razumevanju verskih naukov sem se bil
prisiljen spopasti se z vrsto moralnih dilem. Jezus je učil ljubezen do sovražnika. Kako naj bi verjel instituciji, sklicujoči se na Kristusa, ki je v temelje svoje doktrine postavila zapoved: Ne ubijaj, obenem pa je v njegovem imenu pobila in mučila stotisoče ljudi, brez krščanskega usmiljenja? Kako naj ljudje verjamejo papežu, ki naj bi bil nezmotljiva svetovna avtoriteta, in njegovim prizadevanjem za mir in sožitje narodov, ko pa se je med vojno neprikrito postavil na stran fašizma in nacizma? Papež
zastopa interese zadnje absolutistične fevdalne institucije na svetu in trdi, da ima monopol nad
absolutno resnico in nad zveličanjem.

Ena največjih zmot, ki Kristusov nauk postavlja na glavo, pa je trditev, da človek sam po sebi
ne more ničesar storiti za svojo rešitev pred trpljenjem: »Niti s svojimi dobrimi deli, niti s
plemenitim vedenjem se človek ne more opravičiti, odkupiti in pomiriti z Bogom.« Vsak poskus
doprinosa k odrešitvi z lastnimi napori pomeni zmanjševanje Jezusovih zaslug, kar je greh. Po
Pavlu je odrešitev le zasluga milosti, ta pa je dar božji. Vsak kristjan naj bi bil enkrat za vselej
odrešen s Kristusovo krvavo žrtvijo na križu, druge možnosti za odrešitev ni. Torej se je treba
strogo pokoravati zapovedim Cerkve, sicer si za vekomaj pogubljen.Hmm malo morgen!!

Plemeniti Jezusovi nauki, za katerimi se verske inštitucije skrivajo, so le krinka za dejanja, ki so daleč od spravljivosti, ljubeznivosti in tolerantnosti, v ozadju pa je namen čisto drugačen.
Da ne omenjam pedofilskih duhovnikov!! Najbolj banalna stvar od vsega tega je kolektivna zavest vernikov, še vedno jim ni jasno, da je to le lažna inštitucija, isto kot so mediji, vojska in ekonomija. A se to mora zares zgoditi vsakemu otroku, da jim bomo odrekli verodostojnost??
Ljudem še ni jasno, da so religije le sredstva, s katerimi drži cerkvena hierarhija naše misli in dejanja v okviru svojih norm; so sredstva za izkoriščanje naše lahkovernosti, upanj in strahov.
Živimo v temi svoje lastne samoomejenosti.

Vse vere pa naj so takšne ali drugačne pa čeprav izgledajo miroljubne, če imamo inteligenco ali pa vsaj omejen IQ takoj opazimo, da razdvajajo ljudi, ločujejo nas in predalčkajo, kar je razlog za večino vojn.Na verskih inštitucijah leži večina nedolžno prelite krvi. In ta ista vera naj bi osvobajala?? Pa ne bodimo no tako omejeni s to zavestjo, saj je to žalitev za človeško inteligenco in razum.
Ubogamo jih torej zato, ker sami ne razmišljamo!Ukazujejo nam tudi, kaj naj mislimo.
Verske inštitucije naše zavesti očistijo vsake misli, ki je ne odobravajo.
Nikoli nas ne učijo ali pomagajo razmišljati, spoznavati, temveč od nas zahtevajo poslušnost,naš notranji strah nas sili v poslušnost, kajti če ne ubogamo, smo zmedeni in prestrašeni in ne pridemo v nebesa ali do večnega življenja..Če razmišljamo, se moramo spraševati, se poglabljati, sami spoznavati in to je nevarno, seveda da bi kaj spoznali o njih, nekatere sekte in kulti celo prepovedujejo internet..imam osebne izkušnje (jehovci).

Posameznik mora torej prebuditi lastno inteligenco, ne s kako obliko dicipline, ne z upiranjem, prisilo, slepim zaupanjem verskim voditeljem, priganjanjem, temveč svobodno.Le z inteligenco, ki se rodi v svobodi, posameznik lahko odkrije tisto, kar je onkraj omejenosti zavesti.
Neposredno spoznavanje ni nikoli možno s pomočjo kakega prepričanja, kakega rituala, s pomočjo sledenja in čaščenja kogarkoli ali česa. Če hočete spoznati, kaj je resnično, ne smete nikoli slepo sprejeti, nikoli se ne pustite vplivati tujim vplivom, ne kar pravijo knjige, duhovniki ne kdorkoli drug. Če se pustite vplivati, boste vedno našli le to, kar oni hočejo da najdete.

LE KADAR SMO SVOBODNI, RESNIČNO SVOBODNI V POGLABLJANJU IN V SPOZNANJU, LAHKO ODKRIJEMO VSE!!

SLOVENIJA IMA TALENT

PRANJE MOŽGANOV!!
SLOVENIJA IMA TALENT!!
Komaj že čakamo primitivno oddajo, kjer so humane zavore odnehale in se samoohranitveni nagon spet pojavlja v svoji bestialni obliki.Seveda to smo dobili iz Amerike, kot big brother-ja in druge čudaške oblike oddaj, kjer imajo ljudje no saj meni se tako zdi in se boste verjetno st...rinjali z mano, nek čuden fetiš,kjer se čudno obnašajo kot da ni vse v redu z njimi, ko seksajo pred kamerami in mu ga ona vleče itd...In potem letimo, domov iz služb in šol gledat to svinjarijo!!!? Nato cel dan razmišljamo o tem in si v mislih vrtimo posnetke vedno znova in znova!!
KAJ SI RES NE ZASLUŽIMO NEČESE BOLJŠEGA?
Pa veste zakaj je tako??

Intelektualno siromašenje se odraža v vse večji funkcionalni nepismenosti, vse več ljudi se na vse več področjih ne znajde več in so povsem odvisni od indoktrinacije
medijev, ki jih usmerjajo centri ekonomske moči.

Medijska slika je večinoma lažna. Ljudem treba dati veliko zabave, veliko alkohola, sexa, potrebo po razmnoževanju, kajti to je linija najmanjšega odpora in ljudje ne vidijo prave stvarnosti, ki je pred nami.

In ta šov SLOVENIJA IMA TALENT je eden izmed vzrokov in načinov intelektualnega osiromašenja.. Zakaj mediji nikoli ne rečejo to knjigo ali pa ono knjigo preberite, da se boste izobrazili na tem ali na onem področju?? Zakaj bi, saj samo 3% slovencev bere knjige, medtem ko jih 97% gleda poneumljene oddaje, da so pozneje lahko še bolj neumni. Nikogar ne obsojam, meni je vseeno, le svoje mnenje sem izrazil, pa čeprav velikokrat na kritični način, ampak mi je tako ljubše, zdaj pa grem brat knjigo.

OH "TA DRUŽBA"

Življenje je lekcija, učna ura, ena od mnogih.
Ne glede na to, kako dezinformirami smo,kako omejeno je naše razumevanje, kako smešna so naša prepričanja in ravnanja, nič ne more spremeniti resnice in reda, ki vladata v vesoljstvu.
V resnici vemo veliko manj, kot smo voljni priznati. In če se ne bomo odločili, da se želimo učiti, se tudi nikdar ne bomo ničesar naučili, zdi se, kot da številni ljudje dvomijo v vse in vsakogar, razen v svojo lastno nevednost.
Zemlja, naš planet, je na samem dnu civilizacijske evolucije in usmerjen proti globalni katastrofi.
Mislimo, da smo civilizirani, toda to prepričanje je samo dokaz naše nevednosti.
Nasilje, zločini in vojne se nikoli ne nehajo. V naši "civilizirani" družbi so morilci,tajkuni, barabe, pedofilski duhovniki, skorumpirani politiki, prevarantski finančniki deležni večje pozornosti kakor znanstvenik, izumitelj, velik umetnik ali pisatelj. Javna občila širijo strah, senzacije in zmedenost.

Zdi se, da je svetovnim voditeljem kar povšeči, da nas ohranjajo zmedene, dezinformirane in prestrašene, kajti z ljudmi v takšnem stanju je lahko manipulirati.
Večina ljudi postane suženj denarja in materializma ter vse življenje samo plačujejo obresti.
V naši civilizaciji ima služenje denarja prednost pred zdravjem, varovanjem okolja ter znanjem.
Naše (kao) civilizirane dejavnosti neizogibno vodijo v popolno uničenje planeta. Zares se učimo po težki poti.
A eden od pogojev učenja je, da ne sledimo voditeljem, kot ovce pastirju, ki sami ne vedo, kaj počnejo in zakaj. Pred našimi očmi je očitno kopica bolečih lekcij.

Vsi imamo svobodno voljo in moramo jo zavestno uporabljati. Svobodna volja je v resnici najdragocenejši dar in je nikoli ne bi smeli podrediti nikomur in ničemur, saj se sicer spremenimo v marionete, ki sledijo drugim marionetam. Z učenjem in svobodno voljo lahko pomagamo drugim. V nasprotnem primeru sledimo vsem drugim kot ovce v tropu, sicer je to najlažje, ker če tvoje življenje obvladuje strah, ti
ni treba ničesar narediti in si pač povprečno prestrašen in dezinformiran, verjameš, kar rečejo mediji in nadrejeni.
In to še zdaleč ni vse, to vidim vsak dan v službi. 90 odstotkov ljudi skrbi samo eno: kako obdržati službo in kako napredovati po hiearhični lestvici, pri tem ne izbirajo sredstev za dosego svojih bolestnih ambicij. Katera so ta sredstva si lahko samo mislimo, še zdaleč ni dovolj če imamo samo bujno domišljijo. Po eni strani jih razumem, saj drugega smisla kot materialnega verjetno ne poznajo, po drugi strani pa se mi smilijo, ubožčki. To so marionete, ki sledijo še bolj banalnim idealom, nekaterim je verjetno ta show jasen kot beli dan, ampak ne upajo nič narediti, ker bi jih drugi imeli za čudake.

Bolje je biti v večini, ker če nisi z nami si proti nam. Poanta je v tem, da treba spremeniti miselnost ljudi, to je pa težko, ker najprej se je treba osvoboditi strahu, ki obvladuje današnjo povprečno miselnost.

Kaj pomeni povprečnost??
Vsaki vikend se ga naliti. Vedno ima nekdo rojstni dan in spet se ga treba naliti.
Knjige niti povohati, mogoče kakšen film, kjer je polno sexa in klanja.
Poslušati takšno glasbo, kot jo poslušajo vsi.
Sedeti za tv-jem in se nažirati z hamburgerjem in piti coca colo.
Vzeti za sveto resnico, kar gospa televizija reče, če reče da se treba cepit takoj bežimo, če reče da je vojna v Iraku zato, ker se tam brani demokracija v Ameriki brezpogojno verjamemo, in na koncu še verjamemo da so talibanski pastirji, ki niti mopeda v življenju videli še niso, z letali porušili WTC.
Ali smo res tako neumni ali je moderno delati se neumnega?? To je res vprašanje!!


Bolestna ambicioznost je dandanes pereč problem "civilizirane družbe".
Kaj je to?
Doseganje materialnih ciljev mimo vseh zakonov ali drugače nasprotnika uničiti, poteptati.To so ljudje, ki jih vodijo egoistične emocije in imajo okrnjen socialni nagon, poznajo samo en cilj-bogastvo. Pot do cilja ni važna kakšna je. So izraziti egoisti, sebičneži in lakomniki.Takšnih je v naši družbi veliko, prevladujejo, zato je družba takšna kot je.


Kaj je bolje posedovati bogastvo,slavo,uspeh,moč ali znanje??

Aleksander Veliki je v življenju osvojil ves svet, kar na prvi pogled vzbuja vtis, da je dosegel skrajni uspeh. Malo preden je umrl, pa je poklical prijatelje in sorodnike ter jim rekel: "Ničesar, kar sem dosegel, ne morem vzeti tja, kamor grem zdaj."S tem stavkom je priznal, da je zapravil vse svoje življenje, ne da bi v življenski šoli kaj napredoval.Morda je bila njegova zadnja misel, ki sem jo citiral, njegov edini korak naprej.

Tako deluje zakon vzroka in posledice."Kar si posejal, to boš žel."
Kar storimo drugim, bomo koncev koncev prejeli sami.

Sledi nadaljevanje, ko bo nastopil čas :)

PREŽIVETJE V NARAVI

Zakaj učenje preživetja v naravi ?

To, o čemer so se mediji razpisali sploh ni novo. Dnevnik VEČER je že leta 2004 pisal o tem, samo da so to vsi spregledali. Sam sledim takšnim novicam že dolgo, zato sem tudi dal iniciativo za učenje Preživetja v naravi - tako, za vsak primer.... Sam sem že aktivno v Šoli preživetja. Če ne drugega, mi daje občutek neodvisnosti in svobode.


»Naš planet je na poti v kaos. Tajno poročilo pentagona opozarja na katastrofo zaradi podnebnih sprememb. Pentagon je pred štirimi meseci dobil tajno poročilo, ki opozarja na svetovno katastrofo zaradi podnebnih sprememb, vendar pa je ameriški obrambni vrh omenjeno poročilo skrival, dokler se ni do dokumenta dokopal britanski tednik The Observer.
Trditve v Observerju bodo najverjetneje postale del ameriške predvolilne kampanje, še posebno ob dejstvu, da je skupina ameriških znanstvenikov obtožila administracijo predsednika Georgea Busha, da potvarja znanstvene podatke v politične namene in prikriva resnično neprijetna dejstva. Poročilo navaja, da naj bi nenadne podnebne spremembe planet pripeljale na rob anarhije, ker si bodo države prizadevale priti do jedrskega orožja za obrambo ali osvajanje vse bolj skopih zalog hrane, vode in energije. Spopadi in vojne naj bi postale stalnice.
Evropa in ZDA bodo po navedbah poročila postale trdnjava in bodo na vse načine preprečevale dotok beguncev z območij, ki jih bodo prizadele poplave, suša ali vojne. Katastrofalno pomanjkanje vode in hrane se bo do leta 2020 vojne razširilo po vsem svetu. Velika Britanija naj bi do tega leta imela zime, kakršne so danes v Sibiriji. Avtorja poročila sta svetovalec Cie in nekdanji vodja načrtovanja pri podjetju Royal Dutch Shell Peter Schwartz in Doug Randall iz organizacije Global Business Network v Kaliforniji, izdelavo poročila pa je naročil Andrew Marshall, sodelavec obrambnega ministra Donalda Rumsfelda.
Grožnje, ki jih navaja poročilo, naj bi bile veliko hujše od grožnje terorizma, saj jih ne bo moč nadzirati ali obvladovati. Poročilo navaja, da je treba podnebnim spremembam nemudoma posvetiti največjo možno pozornost in jih iz znanstvenih debat prenesti na področje nacionalne varnosti. Randall je za Observer opozoril, da je morda že prepozno, saj se bodo katastrofalne spremembe morda začele že jutri, četudi jih še nekaj let ne bo mogoče opaziti. (sta)«
(Vir: Dnevnik VEČER, sreda, 25. februarja 2004, str. 32)


"Energijski viri so omejeni, človek pa potrebuje in zahteva vedno več energije. Bi sploh znali preživeti, če bi prišlo do večjega izpada oziroma pomanjkanje energije?"
(Vir: Drnovšek, Janez: Misli o življenju in zavedanju, LJ : MK, 2006, str.90)

"Podnebne spremembe se vedno bolj kažejo v obliki ekstremnih vremenskih pojavov. Kako naj se nanje pripravimo?" (Vir: isto, str.90)
"Čakajo nas katastrofe. Nekatere je mogoče napovedati, drugih ne."(...)
"Sodobni človek je še bolj ranljiv za katastrofe, kot je bil včasih. Če moderni sistemi razpadejo, ne znamo niti preživeti, kaj šele živeti. Slepa zaverovanost v sodobne potrošniške kvazivrednote se lahko hitro in brutalno konča.
Takrat bo treba začeti znova, skoraj iz nič. Malokdo je na to pripravljen. Televizorji bodo ugasnili, računalniški sistemi razpadli, brezžična telefonija utihnila, električne povezave bodo prekinjene. Kdo bo še znal živeti?
Scenarij je strašen, toda zelo verjeten. Kdo lahko ob tem zamahne z roko? Stvari, ki so danes tako pomembne, ne bo več. Kaj bomo potem?" (Vir: isto, str. 111-112)
»Poskušajmo spet najti stik z naravo.« (Vir: isto, str. 184)
»Bi si bilo morda vendarle vredno pripraviti načrt za preživetje?« (Vir: isto, str. 185)
»Potrebujemo drugačno vzgojo in pripravo na prihodnost. Če bosta glavna razvajenost in pomehkuženo potrošništvo, se nam slabo piše.« (Vir: isto, str. 113)
»Če bomo visoko ozaveščeni, nas ne bo zgrabila panika. Kljub temu pa je dobro imeti vsaj osnovno predstavo o tem, kako se prehraniti in kako se ogreti. Tudi preskrba s pitno vodo bo marsikje težavna.« (Vir: isto, str. 187)


»Težava je v tem, da je človek danes preveč pohlepen, prehitro se razvadimo, malenkosti nam nič več ne pomenijo.«
»Več bi si morali vzeti zase, za sočloveka, domačo žival, ptice zunaj… Vse nam je prineseno in samoumevno, smo pomehkuženi in zelo razvajeni.«
»Rekel bi, da je treba mlade čim prej navaditi na to, da razmišljajo s svojo glavo. Življenje je tisto, kar pride zunaj šole, in vse, kar potrebuješ po njej.«


»Navzven se zdi, da je veščina preživetja …mi, potrebna je celo več kot si mislite. Ljudje preko celega sveta bodo potrebovali vsaj osnovno znanje …sedaj pa jo že potrebuje manjša grupa profesionalcev, …Zapomnite si, če je prisotna panika v situaciji kjer je … odločitev, bo to najverjetneje vaša zadnja napaka.« (Vir: www.survival-nature.com/ 01. 06. 2006)

»Nekdanja kultura in način življenja izginjata. Ljudi je vse bolj strah narave in se zato odmikajo od nje, včasih pa so jo morali obvladati in poznati, da so lahko preživeli. Če imaš nož in pištolo, še ne pomeni, da lahko preživiš, če pa veš, katera rastlina je užitna ter kako in kje poiskati vodo, potem je možnosti več. Bistvo preživetja je, da si ne glede na to, kaj se zgodi, znaš pomagati ter narediti in poiskati stvari, ki jih nujno potrebuješ, torej ogenj, vodo, hrano, orodje in orožje.

(Vir: Šket, Valerija: Ko za preživetje v divjini zadostuje znanje, članek, Glasilo SLOVENSKA VOJSKA, 9. julij 2004, letnik XII,

ENA ZGODBA

Med prispelimi e-maili sem na mojem računalniku našel tudi tegale!

Vsebina kar kliče po objavi, pa sem se odločil, naj bo tako!!

Tole zgodbo že dolgo nosim v sebi. Pred nekaj meseci bi izgledala kot slavospev čudovitemu prijateljstvu, ki je preraslo v ljubezen.
Izpolnitev sanj, hrepenenj in pričakovanj…Danes pa je vse skupaj kot sestavljanka, na katero je nekdo namerno stopil in jo razbil na tisoč košckov. Te koščke počasi lepim skupaj. Dobivajo obliko, barvo in ime. Vendar je tokrat slika drugačna. Na sliki je prestrašen mlad človek, ki je iskal smisel življenja in obstoja pri svojih domnevnih prijateljih in bratih, našel pa izhod v vrvi, ki je tople poletne noči za vedno končala njegovo življenje.

Še vedno ne morem dojeti, da ga ni več. Bil je čudovit, inteligenten, čustven, nežen in pozoren moški. Imel je največji kapital, kar ga lahko kdo ima:
mladost in ogromno znanja.
Ko se zgodi samomor, ljudje govorijo. Tudi do mene so prišle govorice o tem, da je bil moj mladi prijatelj Jehovova priča in da so ga njegovi bratje izsiljevali. Jehovove priče. Pa to so ja prijazni, mirni ljudje, ki ti na ulici ponudijo časopis. Kako lahko nekoga izsiljujejo? Kako bi lahko bil član tega kulta, ce jaz nisem vedela čisto nič o tem? Počasi pa se je zgodba spremenila. Naenkrat ni bilo več govora o Jehovovih pričah. Glavni krivec za smrt svojega prijatelja sem postala jaz, ki da mu nisem vračala ljubezni… kot, da nisem bila prizadeta že s tem, ker je tako neumno in nesmiselno končal svoje mlado življenje, sem naenkrat postala glavni krivec. Kako je mogoče, da se zgodba v enem tednu obrne na glavo? Kdo ima moč, voljo in sposobnost, da prepriča ljudi, da začnejo verjeti v neko stvar, ki je popolnoma absurdna?

Ko je šla zadeva tako daleč, da sta me tudi starša mojega prijatelja obsodila, češ da je umrl zaradi mene, ki da sem totalno pokvarjena ženska, ki se je igrala z njunim sinom in mi prepovedala obiskovati ga na pokopališču, sem se odločila da najdem odgovore. Ne zaradi staršev, ne zaradi okolice, pač pa zaradi njega in sebe. Morala sem nehati s samoobtoževanjem, ki je bila logična reakcija na obtožbe. V mislih sem obnovila vsak najin pogovor, vsako njegovo kretnjo, obnašanje v zadnjem času. In prišla sem do nenavadnih zaključkov in opažanj. Kako to, da mi nikdar ni povedal, kaj ga muči?

Šla sem po sledeh govoric. Najprej sem se obrnila na njegovo sestro, ki mi je zatrdila, da se je prijatelj pred dvema letoma res družil z Jehovovimi pričami. Vendar doma niso o tem nič vedeli, dokler mu nekoč po naključju niso odprli pisma, ki ga je dobil od JP. Starši so takrat zagnali velik cirkus, JP celo tožili zaradi nadlegovanja in tožbo dobili. Prijatelj pa je na prigovarjanje svojih staršev obljubil, da bo izstopil iz JP in da se ne bo dal krstiti, kot je nameraval. Zažgati je moral tudi vse Stražne stolpe, ki jih je imel doma. Takrat so se baje dogovorili, da je zadeva imenovana JP zaključena in da več nikdar ne bodo o tem razpravljali.

Ko sem poznala vsa dejstva, me je zanimalo, kdo in kaj sploh so Jehovove priče. Tako sem zašla tudi na tole stran. Ko sem brala avtorjeve besede, sem v vsem tem, kar je opisal našla svojega prijatelja. Našla sem odgovore. Našla sem resnico. Vse, česar se spomnim o tem, kako je govoril, kako se je izmikal, da bi mi dal konkretne odgovore na moja vprašanja, kako nemiren in prestrašen je bil zadnje čase, koliko skritih poti je imel, za katere nisem vedela niti jaz, ki mi je drugače vse povedal… in kako jezen je bil enega zadnjih dni, ko sva se srečala. Jezil se je, češ da so ga spet našli in da mu težijo po telefonu in nočejo razumeti, da rabi en del življenja tudi zase. Na vprašanje, kdo te je našel, se je izmotal z banalnim izgovorom, čes da mu šef ne da miru niti popoldne…. S starši je imel velik prepir par dni pred smrtjo. Potožil mi je, da ga obsojata, da se spet zapleta v tisto svojo sekto in da uživa mamila, ker je tako čuden zadnje čase.

V zadnjih dneh ni zamudil niti ene priložnosti, da mi ne bi povedal, kako rad me ima, kako je srečen, ker sva se našla in da mu ni žal niti za eno samo sekundo, kar sva bila skupaj. Govoril je o tem, kako je bil preprican, da njega ne bo imel nikdar nihče rad, da ne bo nikdar spoznal, kaj je ljubezen. In zahvaljeval se mi je za vsak poljubček, za vsak objem, za vsako nežnost… Prosil me je tudi, naj ga zjutraj takoj pokličem, ker je srečen, kadar ga zbudim po telefonu jaz, ne pa kdo drug. In potem sem ga nekega vročega poletnega jutra klicala zaman….

Povejte mi, vi, ki veste več o tem kot jaz, kakšna je to vera, ki svojim ljudem obljublja večen mir in srečo v onostranstvu, v tem življenju (edinem, ki ga imamo) pa jim vzbuja občutek krivde in nemoči? Kdo to dovoli? Mar tista višja sila, ki naj bi bila tako zelo pravična in poštena? Zakaj toliko skrivnosti, zakaj vse tako tajno, podtalno in zahrbtno?

Vem, da bodo tisti, ki so mojega prijatelja pahnili v to nesmiselno dejanje ostali nekaznovani. Zavarovali so si hrbet. Občutek imam, da imajo izkušnje s tem. Kaj res nimajo vesti?

Sprašujem se kako bi bilo, če bi takrat, ko je prijatelj še živel, vedela to, kar vem danes. Bi mu lahko pomagala, da bi v sebi našel mir, da bi našel smisel življenja?
Samo moja ljubezen je bila premalo, da bi ga zadržala tukaj.

20 let sem bil Jehovova priča

Moja starša sta Jehovovi priči postala že ko sem imel štiri leta.
Tako sem bil celotno dosedanje življenje v “resnici”

Nikoli nisem bil zadovoljen s svojo vero, saj mi je bila vsiljena. Ni bila stvar moje odločitve.
Pa zaradi tega ne obsojam staršev, saj sta tudi onadva bila zaslepljena. Laži Wachtowerja, so namreč zelo mamljive.

Odraščanje v duhu “resnice” je na meni pustilo številne posledice. Ker živim na vasi, nisem nikoli imel veliko družbe. Tista ki sem jo imel, je bila posvetna in so mi jo starši odsvetovali.
V šoli sem imel pečat jehovca. Čeprav sem se sošolci dobro razumel, so v kriznih trenutkih na dan prišle žalitve zaradi moje vere. Takrat mi je bilo zelo hudo.
Po drugi strani mi je skupnost ponujala nek nov svet, ki mi nikoli ni bil čisto jasen.
Ilustracije so bile lepe. Bratovščina mi ni nikoli bila preveč všec, saj je bila stroga, omejevalna in neljubeča, razen nekaterih izjem s katerimi sem v stiku še danes.
Srednja šola je bila pravo olajšanje, saj jih večina ni vedela za moje verovanje. Tako sem lahko z sošolci gradil neobremenjen odnos.
S starši sem se v tistih časih večkrat pogovarjal o določenih doktrinah, ki mi niso šle v glavo.
Kako maziljenci vedo da so maziljeni?
Kako so lahko ustvarjalni dnevi trajali 6000 let?
Starša pravih odgovorov nista poznala.

17. oktobra 1993 sem se krstil.
Leta 2000 sem prvič prisurfal na internet.
Seveda so me med drugim zanimale tudi strani o Jehovovih pričah. Bilo jih je precej - in vse so bile nasprotne.
Ko sem prvič videl odpadniško stran, mi priznam ni bilo nič jasno.
Videl sem letnico 1914, 1975 ter nekaj o krvi.
Na začetku sem mislil, da je vse le šala, toda ko sem stvari prebral, sem se ustrašil.
Odzval sem se čustveno.
Zacel sem braniti “resnico”, ki je bila glavna tema dotedanjega življenja.

Leta 1996 sem začel hoditi s posvetno punco, s punco ki ni bila Jehovova priča.
Bila je moja prva ljubezen, velika.
Zaradi tega sem imel vedno probleme z starešinami in italijanskimi misijonarji.
S punco sva se zaradi vere velikokrat skregala, saj ni bilo mogoče igrati dvojnega življenja, ne da bi to opazili.
Bila je na koncu z živci, ni imela moči, da bi se dalje borila, zato me je zapustila.
Dandanes jo popolnoma razumem, saj ni bilo drugega izhoda. Odpuščam ji.
Takrat se je pisalo leto 1999.
Ker so me sumili nečistovanja, sem ostal sam, bratje in sestre pa so name začeli gledati slabšalno, nisem se jim zdel duhoven. Na sestankih sem imel govore in branje Stražnih stolpov, prednost so mi odvzeli.
Čeprav sem že takrat imel neke svoje poglede, si življenja brez “resnice” še nisem predstavljal.
Oznanjeval sem malo. Nikoli nisem rad oznanjeval, toda včasih mi je bilo zanimivo igrati na oznanjevanju. Nikoli nisem do ljudi pristopal klišejsko, zmeraj sem uporabljal humor, zato so z mano oznanjevali večinoma mladi.
Moja vera je bila takrat le še ugašajoča žerjavica.
Na kongresih sem bil že “outsider”, družili smo se le izbrani.
Leta 2001, ko so me izobčili so mi bile stvari popolnoma jasne.
Prva stvar, ki sem jo ugotovil je, da je biblija človeska knjiga, kot vse druge. Biblijske zgodbe so samo prirejene zgodbe drugih civilizacij.
Njeni bogovi so samo nasledniki poganskih. Jehova kot stvarnik ne rabi organizacije na zemlji,saj ni nek drugorazredni politik, ki si mora nabirati podporo na zemlji, oznanjevanje pa je volilna kampanja.
Dejansko je trditev, da ima bog na zemlji svojo organizacijo zanj zelo ponižujoča.
Ne obstaja prav noben dokaz, da je današnje maziljence izbral Jehova.
Kako to, da so nekdaj vsi bili maziljeni?
Kaj sploh pomeni maziljenost?
Neposredno vodstvo od boga?
Boljše razumevanje biblije?
Zakaj so potem potrebna “NOVA RAZUMEVANJA” mar Jehova napačno informira maziljence?

Seveda se strinjam, da bo prišel konec, toda kateri?
Konec organizacije, konec mojega in vašega življenja?
Ali je res vredno čakati celo življenje na nekaj boljšega?
Ali ni današnje življenje dovolj lepo?
Če le znaš živeti!!

Neko nedeljo ko sem še zadnjikrat poslušal laži iz odra mi je prekipelo, nekaj sem moral storiti.
Želel sem da bi bilo nekaj velikega in posebnega. Naredil sem stran o zmotah Jehovovih prič.
Jehovove price so me zasovražile še bolj, kot si to lahko predstavlja človeški um.
Odpuščam tudi njim, saj niso krivi, da me sovražijo, tako jih je indoktriniralo vodstvo Jehovovih prič.
Sedaj po nekaj letih ko je grozeči jastreb izginil se počutim svobodnejšega in življenje je dobilo smisel!!
Zdaj lahko ljubim svojo punco na normalen način in nič se mi ni treba več skrivati:))
Ko tako hodim po ulicah, vidim Jehovove priče, kako stojijo na uličnem vogalu. Videti so ubogi in utrujeni. Toda prepričani so, da mora biti tako, če hočejo ugajati bogu.
Vsak dan, odkar sem pobegnil iz vrst Jehovovih prič, je zame nova radost, ne preganja me vec občutek krivde.
Jutranji spanec konec tedna je čudovit.
Imejte se lepo in nikoli več jim ne dovolite, da vas ustrahujejo.