Ljudje pridemo na svet svobodni, neobremenjeni s tradicijo.
Toda kaj kmalu po rojstvu, ko se začnemo zavedati sveta okoli sebe nas poskušajo vzgajati v okviru svojih norm, hočejo, da smo zrcalna slika družbe, staršev, okolice, prijateljev, sorodnikov.Vsak odmik od navedenega ustvarja trenja in psihološki pritisk, ki na nas učinkuje razdiralno ter trka na našo vest, čeprav ne želimo včasih tako. Torej na nek način hočemo biti svobodni in neobremenjeni s tradicijo ampak ne moremo, ker je v nas že začel delovati programiran proces, kot program pri računalniku. Računalniški program bo delal točno tisto kar mu ukažemo. Zakaj? Ker nima zavesti, kot človek, človek pa zato ker jo ima prihaja do trenj čeprav smo na nek način programirani od staršev in družbe. Torej ima človek na nek način dve zavesti; svojo in kolektivno.Kaj pa če bi nam dali možnost, da se odločimo sami?
Ker so nas ves čas pogojevali s tradicijo, s kolektivizmom, s strahom, nočemo biti prepuščeni lastnemu odločanju, kajti biti prepuščen sam sebi je nevarno, zato nočemo prevzeti nobene odgovornosti,nobene pobude, nikoli nočemo o ničemer razmisliti s svojo glavo. Hočemo delovati kot mravlje. Verjamemo v svinjsko gripo, terorizem, finančno krizo, politike, cerkev kot edino zveličavno resnico, čeprav je pobila milijone nedolžnih ljudi, pa še vedno verjamemo. Ali ni to smešno?? Verjamemo, ampak nekje v sebi vemo da to ni resnica. In resnično je vedno le tisto, kar dejansko občutimo, ne tisto kar naj bi občutili. Družba nam vedno vceplja lažne emocije in resnice, ki jim jaz rečem neresnice oziroma laži.
Zato ljudje nismo nikoli zadovoljni, ker to nismo mi temveč nekdo drug-družba. Družba, tradicija nas je vse skupaj pripeljala do lažnega cilja, ki ni naš, ni tvoj ali moj temveč družbeni,kolektivni. Sem torej to, kar sem in to mi ni všeč, zato bi bil rad nekaj drugega, drugačen, čeprav ne tako drugačen, da bi drugi to opazili, torej še vedno ne to kar bi zares rad bil. Mislim si, da bom lepši, srečnejši v novi obleki, če imam nov avto, če grem na Havaje, če imam polno denarja. To pomeni, da sem nezadovoljen s samim seboj in mislim, da od tega nezadovoljstva lahko ubežim s pridobivanjem novih oblek, avtov, denarja, moči itd..Toda nezadovoljstvo je še vedno tu, le prekril sem ga z gmotnimi dobrinami. Problem je torej v lastnem razmišljanju, oziroma nerazmišljanju!! Strah nas je lastnega razmišljanja, ker če razmišljamo razbijamo programiran proces, ki deluje le če se ga držimo, torej če razbijemo programiran proces ugotovimo, da so nas nalagali. To pa ni prijetna izkušnja.Da začnemo razmišljati s svojo glavo, brez kolektivne-tradicionalne zavesti je dolga pot, polna težav in muk. Na koncu je naš trud poplačan. Nismo več obremenjeni z lažnimi vrednotami, z masko. Spoznati moramo torej, kako opazovati in razumeti sebe takšne, kot v resnici smo, v naših dejanjih. Če se le prekrijemo z materialnimi stvarmi, z močjo in položajem, je to brez pomena, saj smo še vedno nesrečni.In ko naša prava zavest enkrat začne delovati s polno močjo in se osvobodi programiranega procesa, preneha bežati k materialnim stvarem, ne skriva se več za njo, tedaj jo zamika, kaj leži onkraj njene bede. Spoznamo, da smo bili omejeni, prazni, plehki in da je to bil izvor naše borbe za dosežki, torej naša maska. Ko enkrat končno pričnemo spoznavati kdo smo, razumeti samega sebe in se poglabljati globje in globje bomo videli, da se zgodi nekaj popolnoma drugega.
