Življenje je lekcija, učna ura, ena od mnogih.
Ne glede na to, kako dezinformirami smo,kako omejeno je naše razumevanje, kako smešna so naša prepričanja in ravnanja, nič ne more spremeniti resnice in reda, ki vladata v vesoljstvu.
V resnici vemo veliko manj, kot smo voljni priznati. In če se ne bomo odločili, da se želimo učiti, se tudi nikdar ne bomo ničesar naučili, zdi se, kot da številni ljudje dvomijo v vse in vsakogar, razen v svojo lastno nevednost.
Zemlja, naš planet, je na samem dnu civilizacijske evolucije in usmerjen proti globalni katastrofi.
Mislimo, da smo civilizirani, toda to prepričanje je samo dokaz naše nevednosti.
Nasilje, zločini in vojne se nikoli ne nehajo. V naši "civilizirani" družbi so morilci,tajkuni, barabe, pedofilski duhovniki, skorumpirani politiki, prevarantski finančniki deležni večje pozornosti kakor znanstvenik, izumitelj, velik umetnik ali pisatelj. Javna občila širijo strah, senzacije in zmedenost.
Zdi se, da je svetovnim voditeljem kar povšeči, da nas ohranjajo zmedene, dezinformirane in prestrašene, kajti z ljudmi v takšnem stanju je lahko manipulirati.
Večina ljudi postane suženj denarja in materializma ter vse življenje samo plačujejo obresti.
V naši civilizaciji ima služenje denarja prednost pred zdravjem, varovanjem okolja ter znanjem.
Naše (kao) civilizirane dejavnosti neizogibno vodijo v popolno uničenje planeta. Zares se učimo po težki poti.
A eden od pogojev učenja je, da ne sledimo voditeljem, kot ovce pastirju, ki sami ne vedo, kaj počnejo in zakaj. Pred našimi očmi je očitno kopica bolečih lekcij.
Vsi imamo svobodno voljo in moramo jo zavestno uporabljati. Svobodna volja je v resnici najdragocenejši dar in je nikoli ne bi smeli podrediti nikomur in ničemur, saj se sicer spremenimo v marionete, ki sledijo drugim marionetam. Z učenjem in svobodno voljo lahko pomagamo drugim. V nasprotnem primeru sledimo vsem drugim kot ovce v tropu, sicer je to najlažje, ker če tvoje življenje obvladuje strah, ti
ni treba ničesar narediti in si pač povprečno prestrašen in dezinformiran, verjameš, kar rečejo mediji in nadrejeni.
In to še zdaleč ni vse, to vidim vsak dan v službi. 90 odstotkov ljudi skrbi samo eno: kako obdržati službo in kako napredovati po hiearhični lestvici, pri tem ne izbirajo sredstev za dosego svojih bolestnih ambicij. Katera so ta sredstva si lahko samo mislimo, še zdaleč ni dovolj če imamo samo bujno domišljijo. Po eni strani jih razumem, saj drugega smisla kot materialnega verjetno ne poznajo, po drugi strani pa se mi smilijo, ubožčki. To so marionete, ki sledijo še bolj banalnim idealom, nekaterim je verjetno ta show jasen kot beli dan, ampak ne upajo nič narediti, ker bi jih drugi imeli za čudake.
Bolje je biti v večini, ker če nisi z nami si proti nam. Poanta je v tem, da treba spremeniti miselnost ljudi, to je pa težko, ker najprej se je treba osvoboditi strahu, ki obvladuje današnjo povprečno miselnost.
Kaj pomeni povprečnost??
Vsaki vikend se ga naliti. Vedno ima nekdo rojstni dan in spet se ga treba naliti.
Knjige niti povohati, mogoče kakšen film, kjer je polno sexa in klanja.
Poslušati takšno glasbo, kot jo poslušajo vsi.
Sedeti za tv-jem in se nažirati z hamburgerjem in piti coca colo.
Vzeti za sveto resnico, kar gospa televizija reče, če reče da se treba cepit takoj bežimo, če reče da je vojna v Iraku zato, ker se tam brani demokracija v Ameriki brezpogojno verjamemo, in na koncu še verjamemo da so talibanski pastirji, ki niti mopeda v življenju videli še niso, z letali porušili WTC.
Ali smo res tako neumni ali je moderno delati se neumnega?? To je res vprašanje!!
Bolestna ambicioznost je dandanes pereč problem "civilizirane družbe".
Kaj je to?
Doseganje materialnih ciljev mimo vseh zakonov ali drugače nasprotnika uničiti, poteptati.To so ljudje, ki jih vodijo egoistične emocije in imajo okrnjen socialni nagon, poznajo samo en cilj-bogastvo. Pot do cilja ni važna kakšna je. So izraziti egoisti, sebičneži in lakomniki.Takšnih je v naši družbi veliko, prevladujejo, zato je družba takšna kot je.
Kaj je bolje posedovati bogastvo,slavo,uspeh,moč ali znanje??
Aleksander Veliki je v življenju osvojil ves svet, kar na prvi pogled vzbuja vtis, da je dosegel skrajni uspeh. Malo preden je umrl, pa je poklical prijatelje in sorodnike ter jim rekel: "Ničesar, kar sem dosegel, ne morem vzeti tja, kamor grem zdaj."S tem stavkom je priznal, da je zapravil vse svoje življenje, ne da bi v življenski šoli kaj napredoval.Morda je bila njegova zadnja misel, ki sem jo citiral, njegov edini korak naprej.
Tako deluje zakon vzroka in posledice."Kar si posejal, to boš žel."
Kar storimo drugim, bomo koncev koncev prejeli sami.
Sledi nadaljevanje, ko bo nastopil čas :)
